“Otrok po naravi pozna radost življenja, groze smrti ne. Če ni večvrednega in manjvrednega, potem ni zmagovalcev niti poražencev. Otrok mirno živi v svetu, kjer se nasprotja ne krešejo.
Človek ločuje med sabo in drugimi. Dokler se bojo Kristusove besede “ljubi svojega sovražnika, kakor ljubiš sebe”, razumele kot ločevanje na sebe in druge, se človek ne bo odrešil ljubezni in sovraštva. Srce, ki ljubi lastno zlo, poraja sovraštvo sovražnika. Preden človek vzljubi sebe, bi moral najprej zasovražiti pamet, nasledek človekovega razločevanja, in zavreči svoj jaz. Če Kristusove besede obrnemo, pomenijo tudi “sovraži samega sebe, kakor sovražiš svojega sovražnika”. Prvi in največji človekov sovražnik je on sam.
Ljudje lahko izbirajo le med dvojim, iti na levo ali iti na desno, napasti ali se braniti, potem pa se med seboj obtožujejo, da je drug napadel prvi. To je enako, kot da bi se prerekali, ali se ob plosku oglasi desna ali leva roka. Ni ne hitrejšega ne počasnejšega. NI dobrega ne slabega. Oboje je enako zlo, ki nastane istočasno.”
“Še enkrat se ozrimo na začetek
težave so se začele,
ko so ljudje začeli razmišljati
in se prerekati, kaj je dobro in kaj slabo
narava je dobra – ne, slaba
narava ni ne dobra ne slaba
narava ni svet, kjer je šibkejši plen močnejšega,
niti svet cvetočega sožitja –
človek je s svojevoljno predstavo o njej zasejal seme zablode
človeku se je dobro godilo tudi v brezdelju,
pa je mislil, da bo ob kakšnem početju še bolj veselo
čeprav stvari nimajo vrednosti,
je ustvaril razmere, v katerih so stvari potrebne,
in si naredil utvaro, da imajo vrednost
vse to je boj pameti od narave odtujebega človeka z lastno senco
druge poti ni,
kot da se povrne k naravi, ki ne ve, ne vrednosti in ne deluje
ko spoznaš, da je vse votlo, vse oživi
to je
zelena filozofija, o kateri te pouči ta snop riža,
čudežno dozorelega
na neobdelanih, negnojenih, neposipanih, nepletih tleh
posejem seme, potrosimo slamo
to je dovolj, da dozori riž
to je dovolj, da se svet spremeni…”
sredi poletja 1975