Nekaj jo je ustavilo. Je to bil list, trepetajoč v resonanci z vetrom? Zdi se kot misel, ujeta med sinapsami, na prepihu možnosti – da se rodi kot besedna zvez ali da izgine v morju neizrečenega.

Ljubi jo. Omejuje jo. Nežen je. In grob. Neotesan. In priljuden. Kakor se mu zahoče.

Nekaj jo je ustavilo. Račka na vodi. Majhne, puhaste kepice za njo. Ne vedo za jutri, pozabile so na včeraj. One so zdaj. Tako je prav.

Spomini so stara šara. Grizejo. Malo tudi pogrejejo. Je demenca kazen ali darilo? Noče vedeti. V čevelj si vtakne droben pesek. Naj jo tišči. Tako, pravijo, odženeš slabe reči. Če ti gre preveč dobro. Kdaj je to – preveč?

Nekaj jo je ustavilo. Punčka, ki skaklja okoli ure. Sonce jo navija. Vpraša jo: Veš, koliko je ura? Gleda zatopljeno v senco in številko, ki ji ne pozna pomena. Osem je, pove deklič odločno. Nasmeji se in ji odvrne: Prav imaš: osem minus pet je točno tri!

Hitrost jo plaši. Uživa v vožnji po stranpoteh. Toliko reči je tam. On tega ne razume. Pusti jo v diru za seboj, v klancu navzgor ga vedno prehiti. Smešno je, ko si mož in otrok obenem. Ob njemu se počuti tako odraslo. Nekoč bo odvezala čoln in se prepustila toku. Sama. Naj bo še ona otrok.

Naj je nič ne ustavi.

 

 

1.10.2020

Komentiraj


Sponzorji in donatorji