21

Enaindvajset

Včeraj je spoznal Alenko, tisto, ki se tako dobro potaplja na dah, da je v tem športu v svetovnem vrhu. Gledal je njene video posnetke, poslušal njene intervjuje in jo iskreno občudoval tako da je z obema rokama zagrabil priložnost, da z njo naredi nekaj fotografij. Razume se, da on ne bo na fotografiji, on bo pritiskal sprožilec in jo ovekovečil. Ovekovečil? Koliko danes traja »večnost«?

Toliko bi jo rad vprašal… Ali rada plava tudi pod ledenimi ploščami? Kaj pa podvodne meglice, ali obstajajo ali so le iluzija? Človek je nekoč bil riba, a je na to pozabil. So plavalci na dah nekakšni dinozavri našega časa, ki jih tako vidijo morski psi in gromozanski kiti, zato se jih ne dotikajo. Gledal je Guillamme-a Nery-ja, francoskega človeka ribo, kako uživa v tišini pod vodo in v gibanju brez teže, ko koraka po morskem dnu, kot bi hodil po mesečevi pokrajini. Alenka to počne drugače. Zdaj se  mu je smehljala s tistim skrivnostnim smehljajem nekoga, ki ve več od drugih, ki razume več od drugih. Njeno telo je sklesano do popolnosti, a to ni skulptura iz marmorja temveč iz mišic v katerih je vsak gib odmerjen in mehak, brez sile in muje. Ko ji zre v oči, upa, da ni videti preveč vsiljiv, navsezadnje ima fotoaparat in objektiv za katerim se lahko skrije marsikatera misel in želja pod oznako »profesionalno delo«. Ima rad profesionalce. Ona je profesionalka, se hitro popravi.

-Lepo, da ste si vzeli čas za naše srečanje, je rekel ter jo povabil na plažo na kateri je dan poprej raziskal vsak kotiček, preveril ozadja, dostop v morje in vse druge podrobnosti, ki so pomembne za dobro in učinkovito fotografijo.

-Res ni bilo lahko, moj dan je poln obveznosti in predvsem treningov. Brez redne meditacije prav tako ne gre, človek mora biti pod vodo potopljen v trenutek, brez odvečnih misli, je povedala Alenka sproščeno kot bi pripovedovala o tem, da je ravnokar skuhala odlično pašto po receptu stare mame. Ne vem, zakaj vedno govorijo o receptih babic in ne mam, kot bi te bile neko mašilo v generacijskem prenosu znanja in izkušenj? No, to je bila kratka pod-misel, ki ni imela nikakršne povezave z Alenko in njenim nevsakdanjim poklicem.

-Je biti potapljačica poklic?, jo je hudomušno vprašal.

Zamislila se je za kratek hip.

-Ja, seveda, a s to razliko, da jaz brez tega poklica ne bi znala več živeti. Saj veste kolikokrat rečejo, da je šport način življenja, ali kakšna druga dejavnost, ki jo človek počne s srcem in dušo. Za plavanje na dah to stoprocentno drži.

Povabil jo je na plažo in pripravil svoj fotoaparat. (Za to zgodbo ni pomembno, katere znamke je bil.) Svetloba je bila pravšnja, odsevi oblakov niso bili moteči, površina vode se je lepo lesketala. Prosil jo je, da se sprehodi ob morju tako, da ji voda zaliva stopala. Med hojo je odvrgla šal, s katerim je bila ogrnjena čez kopalke, da je padel na pregret pesek. Škljocal je kot nor in ker je gledal samo v Alenko in lovil kote v katerih bo videti najbolje, je spregledal steklenico na katero je po nesreči stopil, da je padel kolikor je dolg in širok.

Alenka se ni ozirala nanj. Počasi je stopala proti vodi, ki ji je segala čez gležnje, potem čez kolena, hodila je kot bi pozabila na vse drugo razen na klic morja.

Pobral se je kakor hitro se je mogel in si otresel pesek z las in fotoaparata. Jebemtiš, je zaklel, če je šla mivka v objektiv, bo spet moral na servis, mu je letelo skozi misli. A ni bilo časa za premlevanje, aparat je zavil v zaščitno masko, hitro slekel kaprijevke in se v kopalkah pognal za njo, za svojim objektom, ki ga mora spraviti v fotografije, ki bodo jutri subjekt v časopisu o najbolj uspešnih ženskah tega časa. Izginila je kot sirena in on, ki ni bil najboljši plavalec, o potapljanju pa ni imel pojma, se je zanjo vrgel v vodo, brez oklevanja. Ne ve, kaj je mislila, da jo bo lovil pod vodo, ali kako? Ozrla se je čez ramo, ga bežno dotaknila s pogledom in plavala naprej, še globlje, on pa je pritiskal na sprožilec in pozabil dihati. Potem se mu je slika zameglila in je nazadnje videl le mehurčke zraka, ki so se neustavljivo pognali iz njegovih ust na površje. Postal je riba, je bila njegova zadnja misel preden se mu je spred oči spustila tema.

Dvignil se mu je želodec in je začutil kako se mu iz ust v curkih cedi morje. Ja, ne voda temveč morje. Spil ga je gotovo za en galon in se je tako tudi počutil, pijan in mačkast, z glavobolom in pritiskom v pljučih. Nekdo ga je vztrajno pritiskal na srce in skozi možgane se mu je preblisnilo, da je zdaj na vrsti umetno dihanje usta na usta. Ni upal odpreti oči, pustil je, da sanje še malo trajajo… Je že čutil njen dah in tople ustnice na svojih, a nekaj ni bilo prav – motile so ga ostre dlake, pod nosom, vedel je, da niso njegove, ker se je pred srečanjem pobil do golega. Odprl je oči in zagledal reševalca, ki se je sklanjal nad njim in poslušal ritem njegovega srca. Imel je košate brke in brado. Kakšna smola, si je mislil, da ga je namesto svetovne rekorderke v plavanju na dah oživljal ta kosmatinec!

Alenke ni bilo več, morala je na trening na drug konec mesta. Zahvalil se je reševalcu in se oziral za svojim fotoaparatom – ležal je nekoliko metrov stran, še vedno zavit v varnostno masko. No, vsaj dobri posnetki bodo, si je rekel, čeprav mu urednik gotovo ne bo dal dodatka za življenjsko nevarnost. Še bolje bo, če ničesar ne omenja, utegnil bi dobiti odpoved zaradi neresnega odnosa do dela in delovnega sredstva …

-Porkaduš, je jezno zaklel ko je ugotovil, da se je kartica ob padcu kamere premaknila in poškodovala tako da od posnetkov ni bilo nič. Kaj naj reče šefu? Kaj naj reče Alenki?

Za nekaj sekund se je potopil pod gladino vode v kadi in je avtomatično štel: enaindvajset, enaindvajset… Slišal je, da beseda enaindvajset, ko jo izgovoriš, traja točno eno sekundo. Ko je bil še otrok, se je na postelji pozibaval z nogo in tako priklical občutek valovanja vode, da je lažje zaspal. Odločil se je, da se bo naučil potapljati, malo zaradi Alenke, malo pa zato, ker je ostal brez dela in ima časa na pretek. Zajel je sapo in začel šteti: enaindvajset, enaindvajset…

Mimi Šegina

13.4.2021

Komentiraj


Sponzorji in donatorji