To je moj pogum

Da živim kot bi nič vedela

Da verjamem vase, prekrasno Sebe

Da ljudem podam roko, iskreno in brez strahu

Kot da nobeno človeško bitje ni nikoli

Prizadelo drugo.

 

Končno prvi septembrski dež. Potrebovali smo ga, da bi napojil zemljo in umil nesnago v naših glavah, ki so postale pretežke od strahu in v pričakovanju konca. Zdi se kot da poleg korone ne obstaja nič več, z njo vstajamo in se preštevamo, se ji izmikamo, jo tehtamo in jo jemo kot strup brez katerega bi ne preživeli. Grdi časi, ustvarjeni za bolezen telesa in duha. Pritisk ustvarja odpor in upor, letijo granitne kocke in se jim vračajo gumijasti naboji – eni proti drugim namesto drug z drugim.

Kako ostati normalen, miren in človeški? Oprimo se nase. Z novicami ne bomo pomirjeni, le še bolj zbegani, preplašeni, negotovi. A tudi ta negotovost bo minila. Kot vse mine.

Ostale so nam le knjige. Z njimi se lahko družimo in v njih lahko najdemo varen pristan. Naj nas navdihnejo zgodbe tistih, ki so padali in ponovno vstajali, kot feniksi iz pepela. Gotovo bomo potrebovali veliko poguma, da bi iz vsega tega izšli kot ljudje in ne kot zveri.

Zato z vami delim to lepo pesem mlade bosanske pesnice Enese Mehmić, dekleta, ki je preživelo hude čase, a je ostalo v srcu nedotaknjeno.

Miomira Šegina

16.9.2021

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Komentiraj


Sponzorji in donatorji