Danes se beseda totalitarizem prepogosto pojavlja v povezavi s socialističnim samoupravljanjem, ki se ga enači s komunizmom. A poglejmo, kaj o socializmu pravi Wikipedija: Socializem (latinsko socialis – družben) označuje družbeno ureditev, organizirano na podlagi ekonomske dominacije države, ki teoretično ne omogoča izkoriščanja med družbenimi razredi. Izraz je lahko mišljen tudi kot ideologija ali doktrina, utemeljena na planskem gospodarstvu in državni lastnini. Socializem je vmesna stopnja razvoja političnega sistema med kapitalizmom in komunizmom.

Socialistična federativna republika Jugoslavija, ki je nastala na Balkanu po 2. svetovni vojni in katere del smo bili do leta 1991., ni bila komunistična, saj je iz samega naziva videti, da je bila socialistična, sestavljena iz pet enakopravnih republik in dveh pokrajin, kar pomeni federativna. Poleg tega je SFRJ šla v samosvojo smer samoupravljanja, ki ga lahko poenostavimo s parolo: Tovarne delavcem! In to ni bila samo parola. Deklarativno je jugoslovanski socializem nadaljeval v smeri razvoja neposredne demokracije, v okviru česar gre razumeti uveljavitev delavskega samoupravljanja, ki je postal bistven del jugoslovanskega socializma, delegatskega sistema in politike neuvrščenosti kot oblike aktivne miroljubne koeksistence med državami različnih političnih ureditev in stopnje razvoja. V času obstoja je ta socializem doživel vrsto sprememb in reform, obdobje pa je zaključeno z razpadom komunističnih režimov drugod po svetu in z vzponom nacionalističnih in liberalno demokratičnih gibanj v jugoslovanskih republikah. Njegov konec je mogoče umestiti med letoma 1989 in 1991.

Zato je poimenovanje prejšnjega sistema s totalitarnim (komunističnim) zgrešeno in zavajajoče. Če pravico do samoupravljanja razumemo kot vidik demokratičnega odločanja posameznika v okvirju delovnega procesa, potem je demokracija, ki nam daje možnost »političnega upravljanja« tj. proste izbire politične stranke, tudi totalitarna? Jasno, da se preigravanje z besedami lahko nadaljuje – z današnjega vidika ni pomembno, da so bili delavci, ustvarjalci kapitala, lastniki delovnih sredstev in dobička, kar je pomenilo vpliv pri upravljanju z njimi in posledično brisanje razrednih razlik med bogatimi in revnimi. Pomembno je, da se pred svobodo posameznika postavlja svoboda političnih opredelitev oz. reproduciranje politikanstva, ki je v službi vladajočega razreda in tistih, ki ga podpirajo, ker imajo od tega koristi. Torej smo demokratično izvolili svoj neenakovreden položaj vse bolj brezpravne množice, ki se mora boriti ne le za človekove pravice temveč tudi za pravico ohranjanja okolja, ki je naše splošno dobro. Ravno zato je potrebno z zavajanjem omamljati mlade in jih strašiti pred polpreteklo zgodovino, da ne bi bili uvideli zgrešenost in lažnost aktualne politike. Ko so delavce v ZDA strašili s komunizmom, češ, da bi jim dal zdravstveno zavarovanje, a jim bo vzel pravico do »svobode potrošništva«, so se ti odločili za slednje, saj si svobode in neodvisnosti, kot smo jo imeli mi, ne morejo predstavljati.

Komunizem, ki sta ga teoretično razvila Marx in Engels, bo lahko nastopil šele tedaj, ko bo človeštvo doseglo visoko stopnjo solidarnosti in enakosti, a glede na zgodovinska dejstva in naš duhovni razvoja (razkroj), ki je daleč pod nivojem materialnega, se nam komunizma sploh ni treba bati.

Leta 2011 je slovenski ustavni sodnik Jan Zobec v pritrdilnem ločenem mnenju o odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-109/10 zapisal: »Z ustavnega vidika so totalitarizmi docela brezbarvni in enodimenzionalni. Povsem nepomembno je, za kakšnega se kateri od njih razglaša, ali za kakšnega ga imajo njegovi nasprotniki – za “levega” ali za “desnega”, za “naprednega” ali za “nazadnjaškega”, za “konzervativnega” ali za “liberalnega”, za versko fundamentalističnega ali za fundamentalistično ateističnega. Ustavnopravno so vsi enaki – enaki v svoji biti, v preziru človekovega dostojanstva.

 

Mimi Šegina

10.6.2021

Za Dnevnik, 23.6.2021

Komentiraj


Sponzorji in donatorji