https://www.youtube.com/watch?v=qYKsOUsRDjA&feature=emb_rel_end

TRIKOTNIK Z DIAGONALO

Prebrala je še enkrat in poskusila poiskati primerne besede: »Tekla sem za svojo senco v krog in ji hotela izdreti nož iz srca. Ko sem jo dohitela, me je pahnila nazaj in obupano zajecljala: to ni nož, to je ljubezen!«
Pogledala je na uro: petnajst minut do odhoda. Egon je že drugič odklenil potovalko v strahu, da je pozabil kaj pomembnega. Poklicala je taksi. V roki je še vrtela svinčnik, ki se ni hotel ločiti od njene tople dlani. Ravnokar porojene misli so čakale, da jih zlije na papir, a Egon je čakal na kavo in svojo dozo pozornosti. Nasmehnila se mu je kot lopov, ki so ga ujeli pri tatvini. »Kdaj pride?« jo je vprašal, ko je srebal vročo kavo. »Čez deset minut,« mu je odgovorila in prisedla. Gledala je njegove močne dlani in prve sive lase, ki so se stegovali čez visoko čelo. Še vedno ga ima rada, njegov nos s širokimi nosnicami in usta, polna, vabljiva, skoraj nedolžna. Prijel jo je za roko, nežno podrgnil njene tenke prste: »Čez tri dni bom nazaj, ne skrbi. Ne grem prav rad, kaj vem. Morda sem se že malo naveličal letališča, carine, kontrole, bombnih napadov, okužb z virusi… Ne, nič več ni prijetno potovati.« Nekaj težkega ji obleži na ustnicah, brez besed odrine kavo in mu sede v naročje. Objame ga in zavoha njegovo kožo. Podrgne ga po vratu, on se ji nerodno izmika, žgečkajo ga njeni kratko pristriženi lasje. Ubrani se tako, da jo vklene v objem in si poišče ustnice, tisto mehko režico, kjer njegova ljuba skriva ogenj in vžigalice. Tako varen je ob njej. Čuti, kako mu pripada in zadovoljen je, da je tako. Odrezav zvok zvona ju razdeli na pol, kot nož v hipu preseka jabolko. Zamolklo zašepeta: »Grem. Pazi nase. Ko pridem, te pokličem.« Pokima mu, saj ne ve, kaj naj mu reče ob slovesu, ki ni zadnje. Ve, da se kmalu spet snideta. »Me imaš kaj rada?« jo še vpraša in že grabi zadnje minute do odhoda. »Veš, da,« reče in se rahlo ugrizne v ustnico. V srcu nekaj zatrepeta kot plovec na vodi, ki bo zdaj zdaj izdal ribo, ujeto na vabo. Ne mara, da jo tako sprašuje, pa ne zato ker bi se bala resnice (no, tudi ta jo vse bolj bega), temveč ker ve, da mu ne more odgovoriti drugače, kot pričakuje. Negotovost jo zakriva z nevidnim plaščem; z roko išče pisalo, tisti droben pripomoček, ki jo razsvetljuje in ji kaže smer umika. »Vse bo v redu, ne skrbi. Čakamo te, tako kot vedno!« Pomaga mu do avta in ga še enkrat poljubi. Pomaha mu v slovo in že ga ni več. Rada bi bila majhna kot Palčica, da bi jo lahko skril v žep in odpeljal s sabo. Zaveda se, da že dolgo ne mara več njenega spremstva. Egon. Spomni se tiste neumne pesmice: »Žena naj bo doma, čaka naj na moža …« Nasmeje se njeni preprosti iskrenosti. Naveličala se je vloge pridne čuvajke ognja, ki je z leti začel osvetljevati njeno izgubljenost v številnih nepomembnih opravkih, ki služijo lahkotnemu vsakdanjemu življenju in hkrati vodijo v otopelost. V nekem trenutku nepazljivosti je postala poleno. Začutila je, kako jo požira plamen in tega se je ustrašila. Še bolj pa se je ustrašila hlada sence, ki je padla na njeno srce, izgubljeno na bogsigavedi katerem ovinku njunega skupnega življenja. Egon, kot da vsega tega ni opazil, je tonil v zatohlo udobje poročenega moža, ki se dolgočasi, a zaradi tega ne dviguje prahu. Nemara je prav, da si človek pri štiridesetih malo oddahne. Na tihem si privošči še kak skok čez plot in se dela, da ne sliši njenih vse glasnejših želja po spremembi. Pusti me že pri miru, pravi brez besed in se obrne s časopisom na drugo stran.
TRIKOTNIK JE IZHOD IZ TEKA V PRAZNO
Z Milanom sta se srečala pred leti. Delala sta na istem projektu. Spoznavala ga je po koščkih in se niti ni trudila, da bi iz njih naredila sliko z okvirjem. Okvirje ima rada samo na stenah, drugje se jim izogiba kot mačka vodi. Takoj je začutila tisto valovanje toplote, ki je rasla kot plima ob polni luni. Zavestno se mu je umikala, saj je hotela ohraniti mir v duši, a le-tega ni več našla. Nihče ni zaslutil te njene negotovosti, Milan pa še najmanj. V nekaj poskusih, da bi se ji približal, je odskočila stran kot prestrašen otrok, potem ko je hotela biti sama z njim, pa je njemu zmanjkalo poguma. Nekoč se je zgodilo. Srečala sta se po naključju, tam pri Zmajskem mostu. Povabil jo je na pijačo in njen DA je izzvenel povsem sproščeno. Obraz je kazal hladno neprizadetost, a čutila je, kako se ji noge tresejo od vznemirjenja. (Kakšni lažnivci so zaljubljenci!)
V svoj mali rdeči dnevnik je pozneje zapisala:
»Še zdaj ne vem o čem sva govorila, najbrž so bile vsakdanje besede, ki jih ne govoriš z namenom, da bi jih drugi slišali, temveč zato, da preglasiš bitje srca in da zakriješ vročico pogleda, ki vpije: Objemi me! Ko sem se znašla v njegovem stanovanju, sem misli pustila pred vrati. Zunaj so kosi čvekali neumnosti, midva sva bila tiho. On je pripravljal kavo, se mi zdi, jaz pa sem se zamotila z njegovo bogato zbirko zgoščenk iz vsega sveta. V glavi mi je zvenelo, ko me je prijel za boke in me počasi obrnil k sebi. Vroče je bilo v njegovem trebuhu in moj se je tajal ob dotiku z njim. Poljubljala sva se mehko, ljubila pa divje in mnogokrat. Dihanje je zapolnilo sobo, zrak je bil težak, da je kar bolelo. Vonj na novo sestavljenih teles me je zazibal v prijetno omotičnost, objeta sva zamižala. Še preden so me angelci zvabili k sebi, je stegnil roko in prižgal glasbo …
Bila je trobenta. Zvijala je zrak v vozle, ga stresala kot sveže perilo, za hip namočila v solze, me z njim pokrila in pustila, da solze preidejo name.
Najbrž je začutil, kako me je odneslo stran, močneje me je stisnil, jaz pa sem v transu zamrmrala: »Kako lahko tako igra, kako lahko?«
»Nihče ne igra tako kot ona,« je rekel. Bilo je prvič, da sem slišala žensko igrati na trobento.Alison Balsom - Italian Concertos - YouTube
DIAGONALA I
Egon je trdno stiskal svojo črno aktovko. Pripravljen je, pa naj stranka reče karkoli. S tem projektom si bo lepo postlal. Direktorica mu je že dala zeleno luč. Bila je navdušena nad idejo, da bi končno naredili red v financah malih podjetnikov. Bančni programerji so razumeli njegov načrt, zdaj mora dobiti še nekaj komercialne podpore in končno bo lahko pobiral sadove svojega dela ter se malo potuhnil. Dela rad, saj v tem vidi smisel svojega obstoja, a kljub temu se mu zdi, da potrebuje kratek odklop. Toliko, da se spočije in vrne v odlično formo. Tudi stroj včasih potrebuje remont. Pogleda na uro. Z Manjo je zmenjen za kavo. Dobre noge ima, videti je kot štorklja med vsemi temi racami v debelo podpetenih čevljih. Če ne bi bil poročen … Tudi Sonja se lahko kosa z marsikatero, a to je drugo. Ona je njegova, z njo leže in vstane, pozna vse njene želje in skrivnosti. Ali pa si to samo domišlja? Zadnje čase je malo čudna, a jo bo minilo. Ne bo se šel psihologa, se zaheheta, teh je kot gob po dežju. Vsak, ki seže po svinčniku, že misli, da lahko kvasi dušebrižne nasvete in nagovarja bralce z osladnimi traparijami. Krasni novi svet! Tisoč in ena možnost za uspeh in padec! Adrenalin na vsakem koraku, lepotice, mladost in denar – samo za tiste, ki imajo pogum in zgrabijo le najboljše. Zadovoljno se nasmehne in parkira svojega mercedesa pred WTC-jem. Manja mu že od daleč pomaha. Pridna punca, točna je kot vedno.
Manja v lahki poletni oblekici, ki komaj sega čez boke, sedi samozavestno in se smeji. »O, gospod finančnik je videti zadovoljen. Najbrž se mu je kaj novega posvetilo!« Egon ji izroči drobno marjetico in jo rahlo poljubi na lica: »Čestitam!« Manja ga presenečeno pogleda: »Ti, lump, kako pa veš?« Egon samo zamahne z roko, saj ji tega ne bo izdal. Zanesljive vire informacij ohranja zase. To je poslovna poteza, ki se vedno dobro obnese. Zapletla sta se v sproščen pogovor z drobcem spogledovanja, saj sta stara znanca in sta se navadila na ravno pravo mero domačnosti, ki sprošča, a nikogar ne obvezuje. »Torej, kdaj bo ta veseli dan, ko se Matiček ženi?« Manja ga prevrta z modrino svojih oči in mu zaupa: »Čez en mesec. Dovolj časa, da se premisliva.« Egon: »Zakaj pa bi se? Poletje je pravi čas za poroke in poročna potovanja. Že imata kaj izbranega?« Manja si z robčkom neopazno obriše kotičke ust, čeprav je njen make up popoln. Skloni se k njemu, da se nehote zagleda v njen globoko zarezani dekolte, in tiho šepne: »Za zdaj je to skrivnost, ki je Iztok noče razkriti. Pustila se bom presenetiti.« Nato se zresni in zravna. »Pravzaprav sploh ne vem, ali je ta korak potreben ali pa bi še malo počakala. Bojim se, ker vidim, kako se ljudje čez čas naveličajo skupnega življenja in so si potem samo v napoto.« Manja ga zaupljivo pogleda: »Vidva s Sonjo sta izjema, vsem za zgled. Ne vem, kako vama to uspe.« Egon si nadene zagonetni nasmešek: »Včasih se komu posreči, torej je vredno poskusiti.« Manja si popravi lase in spije požirek, še vedno v dvomih. Egon nadaljuje: »To je tako kot igra: glava-pismo, petdeset odstotkov možnosti je za oba izida, nič več in nič manj.« Manja se nezaupljivo oglasi: »Ti in tvoja matematična pravila! V življenju pa se ne izide tako, ker je veliko več nezadovoljnih kot zadovoljnih parov. Kako bi to razložil? Morda pa je vseeno »glava« težja od »pisma« in večina stavi prav nanjo.« Egon ne ve odgovora, zato pogleda na uro in se počasi poslovi. Čas za kavo je že izrabil, zdaj pa mora na sestanek. Manja se zibajoč v bokih napoti v WTC, v svojo pisarno, Egon pa v gospodarsko zbornico. Pozabil je poklicati Sonjo, a zdaj nima več časa, nerad zamuja na poslovna srečanja in zato preloži klic na pozneje.
NE PUSTI, DA ZGNIJEVA
Milan se popraska po bradi, nemarno odloži brisačo na rob pralnega stroja, ki ne dela že en mesec. Odloči se, da bo danes zagotovo poklical servis. Britje opravi z levo roko, saj to počne vsako jutro od svojega petnajstega leta, ko ga je sošolka, njegova velika simpatija, zavrnila, češ da se bradačem ne bo pustila poljubljati. Brada ni higienska in dekletom povzroča mozolje. Razumel je, čeprav sam nikoli ni imel teh težav. Sprejel je dejstvo, da imajo fante brado, dekleta pa mozolje za kazen, ker se ne pustijo poljubljati. Njega muči seneni nahod, iz leta v leto bolj, celo pozimi, ko »cveti« le radiator. Poišče robce, spiha nos in ugotovi, da piha na napačnem koncu.
»K vragu, šel bom živet na morje. V Ljubljani se počutim leno in nezdravo. Edino, kar me tukaj zadržuje, je delo. Tega je vsak dan več. Pa tako prepričan sem bil, da svoje svobode ne bom prodal, vsaj ne poceni. Pravzaprav ne gre za ceno, gre za cilj: narediti celovito zbirko najboljših pihalcev vseh časov! To spravim v promet, potem pa – čao, služba!«
Na hitro si pripravi zajtrk s kosmiči in jogurtom. Nekje je prebral, da mleko za štiridesetletnike ni več primerno. Ni se bal, da bi mu pognal kak modrostni zob. Nona mu je rekla, da v njihovi družini tega nihče ni doživel. Dočakali so kar lepo število let, ona polnih devetdeset. Problem je v prebavi in temu bi se na vsak način rad izognil. Ah, nona. Edina, ki ga je razumela, ali vsaj pustila pri miru, ko se je zatopil v svoje sanje in misli. Mati se je bala njegove tišine, zato je govorila za oba: iskala je vzroke, postavljala diagnoze (ki jih je večinoma pobirala iz ženskih revij), manjkala so samo še zdravila na recept, da bi postal njen poskusni zajec na temo mladostniške zafrustriranosti. Oče, kdo je že to? Predstavljal si ga je kot poštarja ali policista. Zdelo se mu je, da mora biti človek za vlogo očeta primerno izurjen in trdoživ. Morda bi prišel v poštev še gasilec, le dimnikar ne, saj le-ta nosi srečo in bi jo vsaj za ščepec podaril svojemu otroku, a on res ni bil srečen otrok. Mama se je ob njegovih tovrstnih namigovanjih zmrdovala in skrivnostno zavijala v molk.
Nikoli ni razumel žensk. Trpinčile so se z nedoživetim, zato da bi prelisičile izkušnjo, da bi jo dočakale pripravljene ali pa da bi izkušnjo prilagodile svojim pričakovanjem. Ta nemočna bitja so bila sužnji fantazij in čustev; verjele so v vraže in mesečeve sence, ljubile so lovce in sovražile ujetost. Poskušal je zaživeti z eno, z drugo, tretjo. Ugotovil je, da tega preprosto ne zna. Menda je bil tih, osoren, nepriljuden. Vsakokrat je upal, da se bo naučil, da bo enkrat že ujel korak njihovih pričakovanj. Ničesar si ne očita. Ali pa? Ko mu je spodnašalo tla pod nogami, je trdnost iskal v delu. Vedno je našel kaj, kar mu je zaposlovalo možgane. Z njimi se je počutil varnega, oprijemljivega. Čustva? Zmeda, strah, travma. Dokler je imel možgane, je imel pristan, čeri je označil z rdečimi bojami, morske sirene ga niso mogle več zvabiti v svoj objem. Tako je razmišljal do pred kratkim.
Pogleda na telefon in ugotovi, da ga je sinoči klicala. Jani ga je svaril, naj ne poskuša več. »Nima smisla. Pičke so zato, da ti polepšajo dan in krajšajo čas. So kot sladoled, na vročini se stopijo ali pa pokvarijo. Torej, moraš jih imeti »na hladnem«. Lahko govori, kar hoče, sam pa vedno znova pade v mrežo in potem se tolče po prsih, da je on ribič in ne riba. Z leti se navadimo lagati sebi in drugim. Laž vedno ostane laž, prekletstvo, ki v sebi skriva strah pred resnico.
Na stežaj odpre okno in zasliši ropot z ulice. Pogleda strehe in grad v zelenem, Ljubljanico, ki drgne z grafiti počečkano obalo. »Dragi, ne pusti, da zgnijeva,« je prebral na steni, ko se je po filmski predstavi vračal iz Kinoteke. Bil je sam. Kdo ve, zakaj so ga prav te besede dregnile v želodec? Morda je zavohal ostudni vonj vrenja odvrženih jabolk, ki so jih Eve metale naokoli in so jih Adami sproti brcali v odtočni kanal. Drevesa pod njegovim oknom pa niso jablane, temveč stare skrivenčene lipe. Simbol slovenstva. Pa še kaj! Požvižga se na simbole. Izklopi možgane, zapre oči in ovohava zrak. »Poklicat’ moram servis,« ga prešine in prav nič lirično prdne v prejšnjo misel. »Tisto o gnitju pa vseeno drži,« se kljubovalno nasmeje in leno pograbi telefonski imenik.
DIAGONALA II
Egon jo je stisnil v objem in jo previdno naslonil na rob postelje. »Ne v posteljo!« je nemo zakričalo v njej. »Samo ne v posteljo. V njej je toliko najinega potu in sokov, da se mi upira.« Odrinila ga je nežno, skoraj boječe, Egon pa je, razgret od želje, to razumel kot izziv, upor, ki ga mora premagati. Zvil se je okoli njenega telesa kot usnjen jopič. Bolj ga je stresala s sebe, bolj se ji je zažiral v meso. Pil je njen vonj, vonj divje kobile, ki se ne pusti osedlati. Pozabil je na svojo moč, lomil jo je kot krotilec v cirkusu, ječala je pod njim, drhtela in ga grizla, a vse zaman. »Zakaj nima nobene domišljije?« jo je spreletelo, nato pa se je stisnila v gubo in če bi imela bodice, bi mu jih zapičila v požrešne ustnice. Bolelo jo je, nato pa je globoko zajela sapo in se poskusila sprostiti. Mrzlično je brskala po spominu svojih erotičnih fantazij. Potrebovala je »nekaj«, da jo vzburi in omehča. Oprijela se je Milana, ki ji je ponujal v eni čaši kapljice slasti in strupa. Pomagalo je. Postala je voljna in prevzela je Egonovo igro, le da je bila zdaj ona tista, ki jezdi in drvi po poti užitka. »Zakaj bi trpela, če lahko uživam,« je govorilo njeno bitje, ki se je upiralo goli fizični telovadbi in je poskusilo najti ovinek v svoji podzavesti. Ni vedela, ali je bila nežnost teh rok Egonova ali Milanova in prav to jo je vznemirjalo. Krčevito je stisnila tega dvoglavega zmaja v svoje mednožje in poljubljala zdaj enega zdaj drugega. Ogenj ju je pogoltnil in dež, ki je prišel v kapljicah, ji je prinesel olajšanje. »Ti je bilo lepo?« jo je vprašal sanjavo in v odgovor mu je pritisnila poljub. Ne bo mu ponavljala, kar mu je že večkrat povedala: naj si pri ljubljenju privošči več domišljije, naj ne čaka vedno le nanjo. Očitno je ne jemlje resno, zato se je odločila biti tiho in zadovoljitev poiskati na svoj način. Pred leti, ko se je to zgodilo prvič (takrat je bil njen domišljijski ljubimec nekdo drug), se je počutila strašno. Očitala si je, da Egona podzavestno vara. Njen greh se ji je prav zaradi tega zdel še težji, a čas ji je izmil rane in to svojo skrivnost je sprejela kot del erotičnih fantazij. Egon jo je ljubil, to je čutila. Naredila je vse, da bi ga osrečila, a nikakor ne za vsako ceno. Izvila se je izpod spečega Narcisa, pogledala na uro in s težo celega telesa štrbunknila v spanec.
NA PLANETU ZEMLJA
Sonja se naveličano ozre na uro. Lačna je, vrsta čakajočih pa se vleče v nedogled. Potegne kartico skozi čitalec in opozori starejšega gospoda: »Zamudnine je za 5 evrov. A boste danes plačali?« Stari se dela začudenega, menca in vleče iz žepa denarnico: »Kako to, a sem res zamudil?« Sonja se nervozno ozre na zaslon: »Da, gospod, zamude je za pet dni, prej ste imeli podaljšano za ves mesec.« Vzame denar, saj se je stari sprijaznil z izgubo piva, ki mu ga bo danes plačal skopuh Škrba. Imel bo vsaj dober izgovor. Sonja zaprosi mlajšo kolegico, da jo zamenja. Črevo se ji tako izdajalsko oglaša, zato ji je nerodno. Odide do bližnje restavracije na kosilo.
Hoja jo osveži in kri ji požene barvo v lica. Z roko oplazi grm cvetočih vrtnic, ujame njihov sladkobno omotičen vonj in pozabi na prejšnjo nejevoljo. Egon je ni poklical, najbrž je zaseden. Nič zato, saj razume. Kaj naj bi drugega? Sede v picerijo Napoli in natakar ji samodejno prinese kavo, podaljšano, s kančkom mleka. Všeč ji je ta njun vsakodnevni obred. Danes naroči zelenjavno lazanjo. Ko odslovi natakarja, ji pogled zaide na strešni napušč – kjer golobi rejvajo v počasnem opoldanskem ritmu. Pogleda na telefon: »Še vedno nič.« Poskuša prikriti razočaranje in se zamoti s kavo. Kaj sploh pričakuje? Prejšnji teden mu je padla v objem in zdelo se ji je, da je tudi njega preplavila plima zadrževanih čustev. Od kod ji ta gotovost? O Milanu ne ve ničesar, zato je postal obešalnik njenih pričakovanj in nepotešenih iluzij o strastni ljubezni. Ne bo si lagala: pri petintridesetih ni več naivna deklica, lahko je samo neumna gos, ki se pusti položiti, pa še to z užitkom. Nasmeje se in nervozno ugasne cigareto. Bi se morala kesati? Ne. Dolgo je premlevala o njem in čudaštvu, ki ga tesno drži v objemu. To jo je razvnemalo, prizna, a ne s skrbjo, ki jo kažejo matere do nebogljenih otrok. Čakala je, da naredi prvi korak. Hotela je njegovo pobudo. Hotela je, da jo on zapelje. Zdaj noče verjeti, da je vse, kar se je zgodilo, znak nemoči in čustvene upehanosti. Morda je postala plen puhle preračunljivosti in strahopetne previdnosti. Golobi so še kar kljuvali v zrak, njej pa je kljuvalo v glavi. Natakar prinese lazanjo. Preden se loti prvega zalogaja, vtipka: »Zdravo. Si še na planetu Zemlja?« Poguma, da bi sporočilo poslala, ni imela. Izbrisala je vsako črko posebej, kot bi šlo za obred. Tako bo izbrisala tudi njega. Še prej bo morala ubežati bolečemu zvoku trobente, ki se je vlekel za njo kot senca.
OSTRI KOT ALFA
Šel je po tableto proti glavobolu. Iskal je najbolj zakotne ulice in previdno oprezal za ljudmi. Sanjal je o Sonji. Mila in topla je stala pred njim in se mu zagonetno smehljala z avreolo svetnice nad glavo. Molil je pred njo, jo rotil, naj gre in ne dreza v njegovo meso. Nehala se je smehljati, ustnice je zvila v rdeč popek, se obrnila in se počasi odrinila v zrak, kot plavalec skoči v vodo. Hrbet je imela bel, z odtisom poljuba na mestu, kjer se sloki pas razširi v boke. Zaječal je od bolečine in želje, da bi jo ujel, a bila je samo še oblaček. Zbudil se je moker, v sencah mu je tolklo in komaj se je privlekel do okna. Tam se je navžil zraka in prišel k sebi. »To je bolno!« je pomislil, medtem ko je brskal po predalu in iskal tableto proti glavobolu. Niti ene ni bilo. Besno je potegnil predal na tla, da je treščilo kot bomba. »Ej, človek, se ti meša!? In to zaradi punce, ki sploh ni tvoja!« Zakrohotal se je in se na vrat na nos oblekel. Pobegnil je z mesta zločina in se pomešal med množico. Ne, nikakor je ne sme srečati. V takem stanju ni sposoben pojesti niti sendviča, kaj šele da bi pojedel vse tiste občutke tesnobe in jeze zapuščenega človeka, ki na poti h giljotini sreča svojega rablja, ki se mu nedolžno nasmehne: »Lep dan danes, kajne?« Ulice so ga vlekle pod oboke starih stavb. Kot mesečnik je iskal oporo pod nogami in slepo stopal, kamor ga je zanesel korak. »O, živjo! Podrl boš vse pred sabo, človek!« trešči vanj kot strela prijateljev glas. Milan z naporom odpre usta: »Jani, ti?« Šestdesetletnik v tesno oprijetih kavbojkah in s sivo grivo, speto v kito, mu preseka pot s trdnim namenom, da ga potegne v svojo smer. »Greva na kozarček, vidim, da si ga potreben!« Ni imel izbire, pustil se je zvleči v prvo mišjo luknjo. Z naporom je sledil Janijevim besedam. Bla, bla, bla … Zvenelo mu je v glavi, vendar Jani tega ni opazil in si je njegov bebav izraz razlagal po svoje. Jani je imel eno napako: vse je vedel najbolje in svojo pamet je velikodušno delil naokoli. Da s tem koga nadleguje spravlja v kočljiv položaj, mu ni prišlo na misel. Milan je počasi pil kokto in si na vse pretege skušal priklicati v spomin tisti ustni odtis na Sonjini zadnjici. Je bil njegov?
Poleti je sovražil Ljubljano. Smrdela je po postani reki in golobjih iztrebkih. Drugih sprehajalcev to ni motilo. Gnetli so se kot za stavo. Vse mize in sladoledni vrtovi so bili načičkani s prepotenimi telesi. Slišal je enakomerno brenčanje glasov, kot bi se znašel sredi prenaseljenega čebelnjaka. Tujci, siti lepo poslikanih stavb in ulic, so hlastno fotografirali svinjarijo odplak, ki so se zaradi nizkega vodostaja leno vlekle po površju Ljubljanice. Komu je mar za to? Rdeče konzerve cenjene domače iz pivovarne Union so zavajale pogled z iluzijo cvetočih vodnih rož. Zzastonj reklama, je pomislil ob tej sramoti in se obrnil stran od reke. Pri Mačku je hotel zaviti, a se je raje pomudil nekaj korakov naprej, od koder je prihajal zvok dud. Mladi Škot, oblečen v nenavadne zelene hlače in z živo pobarvanimi lasmi, je zavzeto napihoval svojega kozla, da so njegove štiri noge nemirno poskakovale v ritmu di-dl-du. Milan se je ustavil in ga nekaj minut poslušal. Pred njim se je zbirala četica opazovalcev. Lepše polovice so tu in tam vrgle kak prispevek v nastavljeno škatlo. Ženske so bolj radodarne, se je muzal in se nehote potipal po zadnjem žepu. Njemu nikoli ne uspe zbrati veliko denarja. Zasluži ga že, saj dela kot nor, a mu hitro spolzi iz rok. Nikoli ne bo bogat. Potolažen s to mislijo je zavil na Stari trg in se napotil v ŠKUC, kjer bo nocoj Vinko bral prozo. Že prav, a njemu se zdi za javno branje primernejša poezija.
Mlada dekleta so kazala svoje čare vsakomur, ki jih je hotel pogledati. Bilo je tudi precej parov, ki so se cvrli v nerazrešljivi dilemi: če se stisnejo, se bodo stopili, v nasprotnem primeru pa ne morejo začutiti mičnega telesa ob sebi. Čakal je na prosto mizo in oprezal za pravim trenutkom, da bi se kam ugnezdil. Neki mladi Anglež je sam sedel za mizo s petimi stoli. Nemirno se je oziral za sosednjo mizo, ki jo je zasedlo pet deklet vseh konfekcijskih številk. Milan je hotel biti sam, Angležu pa je na obrazu pisalo: »Ali bi me katera hotela? Prosim!« Iz golega usmiljenja so ga sprejele medse, a šele nato ko mu je starejši gospod omenil, da si ob takem sedenju lahko zlomi vrat. Milan je slišal okrogloličnega gospoda klicati natakarico. Dva starejša para sta se odločila oditi. Natakarica je že poračunala in naložila kozarce na pladenj. Milan je nakazal, da bo mizo zasedel takoj, ko vstanejo. Ko ga je opazila, se je sivolasa čarovnica premislila, z naslado prižgala drugo cigareto in se mu škodoželjno zarežala. Milan bi jo najraje počil, a je trmasto vztrajal v drži lipovega boga. »Držim svečo starcem, ki so zdavnaj pozabili, da so nekoč ljubili. Zdaj se z zlobo maščujejo mlajšim.« Požvižga se na to. Ženska se je končno spravila na noge in ostali trije so ji sledili. Milan se je ob svoji trmoglavosti zabaval. Ko je sedel, je opazil, da so glasbeniki že odigrali violinski menuet in da je zdaj na odru bralec svojih misli – Vinko. Opravičil se je, ker je bilo napovedano branje proze, on pa bo raje bral poezijo. »Tako je, stari,« mu je zaploskal Milan in kot bi bil znak namenjen natakarici, se je le-ta prikazala pred njim. »Prosim,« nič kaj proseče reče mlada črnolaska z golim trebuhom. »Eno malo, malo, malo pivo, prosim,« žejno zdrdra Milan. Mlada črnooka sova ga ogovori z nagajivim posmehom: »Je to kakšno drugačno pivo od malega Uniona?« Milan v zadregi precedi skozi zobe: »Niti ne.« Ti packa, mene boš zajebavala, je pomislil ne prav zares jezen. Ko je obrnila hrbet, je zagledal malo črno tetovirano želvico. Tam med pasom in boki, nad nizkim robom hlač. Déjà vû! Poskušal se je spomniti, od kod ta privid. Spomnil se je sanj. Nisem zaljubljen, le zmeden, je tuhtal. »Rad bi, da je tukaj,« ga spreleti med Vinkovim temno modrim stihom, mokrim od želje po ženski. Črvičilo ga je po trebuhu, topo in toplo se je spominjal njenega objema. Modro je v naslednjem trenutku s streh padlo na nos in postalo rdeče.
OSTRI KOT BETA
Sedel je v eni od petnajstih dvoran Koloseja in opazoval ljudi, ki so lenobno preštevali stopnice, iskali sedeže in predvsem pazili, da ne stresejo kakšnega »zlatega zrna« pokovke. Motila ga je brezbrižnost, s katero so hodili skupaj, a vsak zase, kot bi bili stoodstotno zavarovani pred smrtjo, zaradi dolgčasa pa polzijo iz dneva v dan. Nervozno je odvrgel ovitek bonbona pod sedež in si zamišljal, da je paranoik, ki je podtaknil bombo in ki ve, da je njegovo življenje skrčeno na nekaj minut. V sencah je čutil težo misli, srce mu je razbijalo, pred očmi je videl kalejdoskop svojega iztekajočega se življenja. Drugi zrejo v desetmetrski zaslon in čakajo na zgodbo, ki jo bo on prekinil. Je mogoče, da ni nihče ničesar opazil? Nezadovoljno se ozre naokoli: gnusijo se mu ti topi in tolsti obrazi v barvah reklam in ta usta, ki premlevajo od čigumija zlepljene besede. Želi si proč, a kljub temu sedi in v roki drži sprožilec. Začne odštevati: deset, devet, osem … Zakričal bi na glas: »Glejte, cepci, vse vas bom pognal v zrak!« videl bi jih z izrazom groze, drveče na okorelih nogah, ki bi potacale vse pred seboj, celo to posvečeno pokovko, s katero si mašijo nenasitne želodce. »Koliko minut še?« ga vpraša Sonja in on se zagleda vanjo kot v privid. »Koliko minut?« ponovi za njo. Sonja ga nestrpno pogleda: »Ja, koliko minut bodo še vrteli predfilm?« Egon jo prime za roko, da bi se z njo priklenil na resničnost. Nikoli še ni odšel tako daleč, strah ga je te daljave, morda se mu počasi meša in bi komu moral zaupati svojo stisko. Odpre usta, da bi nekaj povedal, a se zadnji hip premisli in jo pusti brez odgovora, ker se je film pravkar začel. Sonja se udobno namesti na sedež, izvije prepoteno dlan iz njegove in se pozorno zastrmi v begajoče podobe. V temačni dvorani sta lahko nemoteno zamenjala svojo iluzijo za iluzijo nekoga drugega.
KRITIČNA TOČKA KROGA
Bilo je že pozno in rosilo je, a kljub temu sta zavila v park. Egon se je odsotno igral s ključi v žepu, Sonja pa se je stiskala pod dežnikom in lovila ravnovesje na previsokih petah. »Kakšen se ti je zdel?« ga vpraša. »Kdo?« »Ja, film!« Egon se mukoma izvije iz pajčevine lastne odsotnosti in ji pokima v mlačno potrditev. Sonja ni bila zadovoljna, dež se ji je cedil za vrat, bolele so je noge in Egon ji je šel na živce. »Zdi se, kot bi bila mutasta. Vsakič bolj. Najbrž imaš kakšno mnenje, ki ni nujno enako kot mojemu.« Drezala je vanj kot osa. »Kaj bi pa rada? Saj sem rekel, da mi je všeč!« Sonja pospeši korak, Egona pusti za sabo. »Res, kaj bi pa jaz rada? Tebi se niti ne sanja …« pove ona polglasno. »Gospa, imate kaj drobiža?« jo v nepravem trenutku nagovori pijanec, zvit v gubo na klopi. »Prosim, se reče!« se obregne razkačeno. Egonu nenadoma postane nerodno: »Kaj se znašaš nad revežem?« Sonja zasika: »On se ti smili, jaz pa ne?« Egon ničesar ne razume: »Greva domov, tole je čisto odveč!« Rosenje preide v ploho in pospešita korak do parkirišča, kjer sta pustila avto.
Sonja sede za volan, živčno vključi radio in ga nastavi na najvišjo jakost. Pogleda nazaj in hitro spelje, ne da bi vključila žaromete. Odprl je usta, a ničesar ni rekel. Sonja se ponorčuje iz njegove stare navade: »Naj se najprej napolni akumulatorček,« in se jedko zasmeje. »Sita sem tebe in tega životarjenja!« Egon se ji končno upre: »Kaj ti je – čisto si neuravnovešena. Raje glej, da se ne boš kam zaletela.« »Seveda sem neuravnovešena, saj živim s tabo! Tvoje potrebe in tvoje delo, vse to je pomembno, jaz se bom že prilagodila. Egon je na prvem mestu, jaz sem samo za poleg, kot kak poscan kužek.« Udarec v nekaj mehkega jo predrami in samodejno stopi na zavoro. Topo se zazre skozi vetrobransko steklo in negibno obsedi na mestu. Egon zavpije: »Zakaj ne prižgeš luči? Psa si zadela, koza neumna!« Sonja sedi brez besed in odsotno posluša brnenje motorja v prazno. Ogromen črn pes se zvija sredi ceste in tuli od bolečine. Za njima se ustavi avto, voznik posveti z žarometi in nervozno potrobi. Egonu popustijo živci, Sonja pa je z mislimi bog ve kje. Ne zaveda se tulečega psa, živčnega Egona in trobečega voznika za svojim hrbtom. Počasi odpre vrata in stopi na dež. Pusti, da si mrzle kapljice utirajo pot med vročimi solzami. Kakšno olajšanje! Od nekod zasliši zvok trobente, posluša jo kot začarana. Je to rekviem za izgubljene duše? Sonja zapne plašč in z lahkim dekliškim korakom pozdravi svojo nenadno svobodo. Tako je, oditi je treba, da lahko začneš znova.
Miomira Šegina

Komentiraj


Sponzorji in donatorji