Ko se zagledam v izložbe kioskov s časopisi, se mi zdi, da v Sloveniji živijo ženske, ki se neprestano prešerno smejijo in razgaljene do kože izražajo svojo svobodo (je to vse, kar so z njo dobile?). Na drugih naslovnicah so moški, ki resno in »odgovorno« zrejo v svet v katerem je naenkrat toliko težav. Najbrž bi se morale ženske obleči in zresniti, moški pa priznati, da v glavnem blefirajo odgovornost in je mogoče niti ne razumejo. Žal, poenostavljen svet vsiljuje poenostavljene razlage.

Če bi bili radi konkretni, se pogovarjajmo o nagradah – recimo o Oskarju za režijo, ki ga je po 82. letih dodeljevanja prvič prejela ženska, Kathryn Bigelow. Pa poglejmo, kako je pri nas – Grumovo nagrado za dramsko pisanje je leta 2007. prejela Dragica Potočnjak, prva dama v vrsti sivih glav dramatikov od leta 1979. Nekateri moški so med vašo oddajo priznali, da smo v demokratični družbi vsi za enakopravnost in emancipacijo žensk, ko pa katera povzdigne glas in začne postavljati neprijetna vprašanja, ji takoj zaprejo usta z grajo, da je feministka, grda in zafrustrirana. Baba je baba, najboljša je slaba. A ne, tako pravi ponarodeli kompliment Slovenkam?

Največji problem ni v ženskah temveč v moških – ti jim ne morejo oprostiti biološko prednost (?), da lahko rojevajo življenje. Za »kazen« so jim odtegnili vse druge načine kreacije (v znanosti, umetnosti, politiki, vodenju) in jim naložili tisoč vsakdanjih opravil s katerimi naj se zamotijo in strežejo ugodju najbližjih. In to ugodje je na prvem mestu tudi če ženska ima službo in pride zgarana domov. Seveda je mlada generacija dojela, da je enakovredna porazdelitev dolžnosti in obveznosti nujna za srečno ali vsaj manj stresno življenje, oni bi že sprejeli drugačno obliko družine, a kaj ko pa stari teoretiki trobijo svoje in ne pustijo, da bi se podrl tako lepo urejen patriarhalni svet moči. Ženske so bile vedno pripuščene k moškemu delu, ko je to ustrezalo oblasti – zdaj nas tolažijo, da je manj odpuščenih delavk kot delavcev, le zakaj neki? Ker je kriza in je žensko lažje plačati manj kot moškega, saj se ne bo puntala, a delala bo prav tako dobro. Moja kolegica je bila na seznamu za odpuščanje, skupaj z nezdravljenim alkoholikom (10 let nazaj) in je on ostal, ona pa se je morala posloviti. Razlaga – on ima družino. Kaj, če bi jo imela tudi ona? Bi bilo drugače? Poznam pet žensk, ki so na lastne stroške dokončale fakultete, ob delu, in niti ena izmed njih ni na račun tega napredovala v službi ali pa dobila višjo plačo. In so se s tem sprijaznile, saj jim tudi drugod ne obljubljajo kaj boljšega – v povprečju so Slovenke bolj izobražene od svojih kolegov, a prejemajo nižje plačilo za enako opravljeno delo. Pred leti sem delala v podjetju kjer sem izmed vseh dvajsetih zaposlenih, z direktorjem vred, imela najvišjo izobrazbo, a se pri plači na to nisem mogla sklicevati. Kdo mi je pa kriv, da se rada učim?

Svet se premika, kakorkoli že. Kriza v gospodarstvu je pokazala, da izkoriščanje človeka po človeku nima mej zakaj moški je vzgojen, da mora obvladovati in voditi svet tako kot je njemu lastno: materialistično in egoistično. Zakaj spet moški – ker žensk v vodstvenih strukturah skorajda ni in njihov vpliv je zato pičel. Ne bom utrujala s statistiko, o njenih izsledkih o položaju Slovenke je bilo slišati dovolj ob Dnevu žena. Ali sem feministka? Seveda, saj sem ženska in razmišljam s svojo glavo. To ne pomeni, da bi utopila moške v žlici vode temveč da sem nestrpna v pričakovanju premika v njihovih glavah. Še vedno jih je premalo takšnih, ki hočejo videti primere spolne diskriminacije in jih premagovati, ker jim status quo  prinaša ugodje. Treba je storiti korak več od praznih floskul h konkretnim dejanjem in zgledom. Dokler ne bomo začeli spoštovati žensko, z vsemi njenimi danostmi in različnostmi, ne bomo razumeli pomena enakovrednosti temveč jo bomo silili v neprestano tekmo z moškim v kateri vemo, da ne more zmagati. Ker ona noče tekmovati temveč hoče sodelovati. Na ta premik v njenem razumevanju sveta so ženske predolgo čakale in ni čudno, da so postale nestrpne. Kateri suženj je prenesel 20. stoletij torture in postal srečen? To je dovolj dolga doba, da bi »gospodarji« odrasli in razumeli, da je svet lahko lepši, v dvoje. Brez fige v žepu.

 

Miomira Šegina, zapis iz marca  2010, je danes kakorkoli drugače? 9.12.2021, v Sloveniji

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji