Prasica, slabšalni izraz za žensko – Tijana Zinajić in Iza Strehar

Domžalski kino je gostil večkrat nagrajen film, filmski prvenec gledališke režiserke Tijane Zinajić, s provokativnim naslovom Prasica, slabšalno ime za žensko. Reklama in številne nagrade, ki jih je film že prejel, so dodobra požgečkali radovednost domačih filmofilov, kako mladih tako tudi tistih, ki se še spominjajo mladosti. Kot je to običajno, je vsak videl film skozi svoja očala – za nekoga je bil preveč odkačen in provokativen, celo vulgaren, za marsikoga pa je bil okular v življenje mladih, neprilagojenih na svoj čas. (Ali se je sploh možno prilagoditi na čas, ki ga živimo?)
Film prikaže življenje treh mladih ljudi, umetnikov, ki živijo skupaj v podnajemniškem stanovanju in se z negotovim delom prebijajo iz meseca v mesec. Skupnost, v kateri sobivajo optimistka, pesimistka in realist, je polna ekstremnih čustev, reakcij in zapletov. Ker nimajo jasne perspektive in ciljev, svoje nezadovoljstvo utapljajo na razne načine. »Zabava« je le tabletka s katero si otopijo nakopičena ali izpraznjena čustva, da za kratek čas pobegnejo od problemov in potem padejo še globlje, ko tabletke nehajo delovati. Glasba, žive barve, kričeča šminka in vulgarizmi potencirajo mladostniško energijo, a kako bi bilo lahko drugače? Zunaj tega bi se vse zdelo ponarejeno ali piflarsko, kot radi rečemo. Marsikoga bo film pustil zaprepadenega, saj živimo v iluziji o svetu, ki ga spoznavamo skozi lastne izkušnje in ne vemo, ali nočemo vedeti, kakšne so izkušnje drugih. Delati brez plačila, živeti iz rok v usta, ne biti iskreno ljubljen temveč izkoriščen, biti ponižan skozi svojo ustvarjalnost – kako to prikazati, da bi ubežal klišejem? Izvrstna scenaristka Iza dialoge pogosto vešče dopolni z inovativnimi in humornimi situacijami (kot je to kukanje v hladilnik starejših dam, zadetih s travo, ali pa tekanje nagega ljubimca za čivavo po sobi, »nabava« hrane s praznimi žepi …). Najbolj presenetljivo je, da se v filmu sleče docela le moški lik, saj smo navajeni, da so scene spolnosti skoraj vedno v domeni nagega ženskega telesa. Nekateri menijo, da gre za feminističen film, jaz tega občutka nisem dobila. Igre moči niso v ospredju, le nekakšno lovljenje med možnim in sprejemljivim, enako negotovo za vse v svetu hipnega uspeha in še hitrejšega padca.
Film ponuja veliko sporočil, med drugim tudi tega, da svet zabave, droge, pijače in seksa ne prinaša notranjega zadovoljstvo in rešitve. Zato je toliko bolj impresiven (v svoji preprostosti) konec filma – cimer in cimra spoznata, da se ne želita ločiti, in namesto da si padeta v ameriški objem s strastnim poljubom, si le dolgo, z nasmehom zreta v oči. Fajn.

Mimi Šegina
20.3.2022

Komentiraj


Sponzorji in donatorji