Skrivnostna Lahinja in mitrejsko svetišče pri Rožancu                      

Na poti iz Ljubljane proti Beli krajini nas je pral dež, v Žužemberku pa nas je presenetilo sonce – kdo bi si želel lepše dobrodošlice?! Po blago vijugasti cesti smo iz Črnomlja prišli do Pustega Gradca, nedaleč od vasi Dragatuš, kjer se nahaja krajinski park Lahinja. Belokranjske vasi in vasice se veselo razsipajo po okoliških gričih posejanih s koruzo in ajdo, višje lege pa trmasto branijo vinske trte zaradi katerih  imajo Belokranjci skorajda raje svoje zidanice kot domačije.

Avto smo pustili v vasi Pusti Gradec, pred turistično tablo z opisom krajinskega parka Lahinja. Največji del parka predstavljajo obdelana polja, ostale površine pa so v svoji naravni obliki kot gozd, močvirja in vlažni travniki. Ni bilo časa za omahovanje – vzeli smo pot pod noge in previdno odmerjali oblake, z mislijo na Peruna, ki mu nismo imeli kaj žrtvovati razen naše raziskovalne vneme. A kaj bi brez nje? Po asfaltirani cesti, ki se vije skozi vas, smo prišli do Klepčevega mlina in žage. Nameščena sta pod strmo pečino na levem bregu Lahinje, ko ta že obkroži otok in se obrne proti Dragatušu. Mlin je pozidan in popravljen v začetku 20. stoletja, saj je prejšnji mlin štel častitljivih sto let. Dotok vode na kolesa regulirajo lesene zapornice, kolesa pa so prek preslice in vretena povezana z mlinskima kamnoma. Mlin ima beli in črni kamen. Na belem se je mlelo fino pšenično in ajdovo moko, ki je bila namenjena za hrano ljudem, na črnem pa so se mlele ostale žitarice, ki so jih uporabljali za hrano ljudem, živine in prašičev. Ob našem prihodu je bil mlin zaprt in smo si lahko ogledali le žago venecijanko, ki stoji ob njem. Žago poganja eno od treh vodnih koles, z njo pa so žagali deske in drva. Za znamenito cerkvico Vseh svetnikov, kar velja za večino cerkva ob Kolpi, so značilni zvoniki z odprtimi linami (zvonice) – na preslico, ki se dvigujejo nad vhodno fasado. Taka zidava je značilna za sakralno dediščino Primorja, tudi Kočevskega, v Beli krajini pa priča o umetnostni odprtosti dežele proti morju, Kvarnerju in Istri. Cerkev je dal leta 1638 pozidati Matija Plasman, lastnik gospostva in gradu, ki ga je ta odkupil od grofice Barbare Kacijanar.

 

Ob omenjenem posestvu je lep ribnik s čolni, ki so najbrž na posodo, a le ob lepem vremenu. Od tod smo se podali peš ob reki, da smo ji sledili skozi šaš in gozd, vse do izvira. Tam so doma vodomci in močvirske sklednice, a jih, žal, nismo videli. Spustili smo se z dobro označene poti do rečne struge, ki je skrivnostno vijugala med vejami vrb s katerih je leno kapljal dež. Tok se v tem delu umiri in vijuga v blagih ovinkih, vožnja z čolnom tukaj mora biti prav posebna izkušnja in užitek. Lahinja  je dolga 33,4 km, zaradi majhnega padca ima v zgornjem toku precej vijugast tok. Vse pomembnejše pritoke dobiva z leve strani in vsi se začenjajo s kraškimi izviri. Rečni ekosistem Lahinje je pomemben življenjski prostor za nekaj ogroženih živalskih vrst: potočnega koščjaka, močvirsko sklednico, vidro in nekaj vrst rib (platnica, pezdirk, pohra, navadna in zlata nežica). Pod Belčjim Vrhom smo nazadnje izsledili nekoliko skrit in zaraščen izvir Lahinje, označen s informacijsko tablo in majhnim nadstreškom s klopjo. Izvir je majhen bazen živo zelene barve, pod čigavo gladino prebija podvodno rastje. Stopili smo globlje v gozd in tam prečkali suho korito, ki ga je krasila majava in od gob črno pobarvana brv.

Na poti k Velikem Nerajcu smo iskali mlako – lug, ki smo jo zmotno imeli za veliko lužo vode, a nas je dočakalo široko polje poraščeno s kislo travo, ki jo živali ne marajo in se zato bohotno razrašča. Mlako napaja voda z okoliškega pobočja, zato vodni nivo tekom leta močno niha. Koruzna polja se vzpenjajo ob horizontu, ki se steka k najvišji točki – novi lovski opazovalnici od kod se lepo vidi daleč naokoli. Najbolj zanimiv je bil kmet, ki je obračal travo – ob vsej mehanizaciji, ki je pregnala ročno delo, je tak prizor za nas, ljubljanske srajce, nekaj posebnega. Za pot od Pustega Gradca do izvira smo potrebovali dobro uro in pol.

Na poti domov smo se pa ustavili v Mitreju pri Rožancu, kjer je eno večjih in bolj ohranjenih mitrejskih svetišč. Nanj opozori cestni znak, ki vas odpelje z glavne poti, čez progo, v gozdič Judovje. Tam je v naravnem pol-amfiteatru ujeta nenavadna zgodba o bogu Mitri, vklesana v skalo: ta naj bi za rešitev življenja na zemlji žrtvoval belega bika. Iz njegove razlite krvi se je rodilo rastlinstvo, iz semena pa živalstvo. K umirajočem biku se vzpenjajo pes ter kača in škorpijon, simbola smrti in uničenja. Žrtvovanje spremljata podobi sonca in lune, simbola svetlobe in teme, ter svečenika Cautopates in Cautes. Relief je vklesan v steno opuščenega kamnoloma, v 2. stoletju, ko je mitreizam dosegel vrhunec in potem naglo padel v pozabo, ko je cesar Konstantin (l.313) priznal krščanstvo. V 4.stoletju so se vsa nekrščanska svetišča načrtno uničevala in za njimi ni ostalo veliko sledov. V Sloveniji so mitreji ohranjeni še pri Ptuju, obstajali pa so tudi v Rušah pri Mariboru, na Pohorju, pri Krškem in še kje. Mitraizem izvira iz Perzije in temelji na cikličnem izmenjevanju življenja in smrti, na boju med dobrim in zlim ter darovanju za odrešitev. V ostanku svetišča, ki ga varuje gozdič Judovje, si obiskovalec z nekaj domišljije lahko pričara duh tistega časa, ko so bili ljudje častilci naravnih sil in so živeli v skladu z zakoni narave. Visoke skale, ki obkrožajo prostor, kurišče, kjer se je polagala daritev in gosto poraščena okolica se zdijo kot pravšnja scenografija za film iz daljne človeške preteklosti. Skrivnostni simbolni zapisi pa so do danes, do časov računalništva in visoke tehnologije, ohranili svojo mističnost.

 

Miomira Šegina

 

 

 

Kategorije: Fotografinja, Reportaže
Značke: , , ,

Komentiraj


Sponzorji in donatorji