biar_silba 338biar_silba 378Z Bartola na Žalič

Pocukmarak, Lovišče, Vela Smardeča, Pernastica, Šotorišče so le nekateri od zalivov otoka, ki ga krasijo hrastov gozd, kristalno čisto morje in pomanjkanje cestnega prometa. Slednje je povezano z odločitvijo domačinov, da se po otoku lahko prevažajo s samokolnicami in kolesi, smrdijo na bencin lahko le smetar, poštar in ambulantno vozilo pa Bartol, ko zapluje v luko Žalič. In to je za otočane in goste otoka vedno dogodek, ki se mu posveča kavarniška pozornost, najsi je otok še tako malo obljuden, si zasluži, da ima svojo opazovalnico od kod lahko ob kavi, pivu ali soku (o tem bo še tekla beseda) izveš kdo je prišel in kdo odšel, čigava špeža je največja in podobne, vsakdanje zanimivosti. Razen tega je že sam vstop trajekta v luko manever, ki skakalcem v vodo ponudi dodatno zabavo: ti se radi obešajo na privezne vrvi s katerih se potem mečejo v morje. Včasih naredi zgago napačno parkirana jahta, ki v glavnem privezu ne sme stati in jo je treba po hitrem postopku odstraniti s priveza…

Silbani so bili pomorci, v 17.  in 18. stoletju so imeli v lasti floto od 100 ladij, ki so na otok prinašale novice iz sveta kulture, gradnje in bivanja na sploh. Na otoku je šest cerkva ter zvonik na glavnem trgu pod katerim se drena nekaj »kafičev« in slaščičarna, gostišča pa so mrežasto razpredena po otoku in včasih ponujajo tudi prenočišča. Specialiteta otoka je sipin rižoto na črno, ki je, preverjeno, odličen. Danes na otoku živi 150 ljudi, šola ima 3 učence, otočani imajo svojo pošto, krajevno skupnost, tržnico, trgovino in market. Domači kupujejo najraje v Zadru, kjer je, pravijo, ceneje pa tudi izbira je večja. Otok je dobro pokrit s signalom za internet tako da so na tekočem, kar se tiče povezav s svojimi domačimi v tujini, a prav tako prek interneta zvedo, kaj vse se danes dobi na trgu. Hja, trgovčev glas seže v deveto vas!

Ko se turist s trajekta spusti na trda tla ga tam počaka domačin s svojim vozičkom, ki bo obema olajšal nošenje prtljage do apartmaja. Kaj apartmaji, to so prave vile z bogato obraslimi parki v čigar senci pojejo ptiči zjutraj in zvečer, pa še kdaj vmes, če le ni prevroče.

Silba je pokrita s črnim hrastom, borovci, makijo in mediteranskim rastjem, ki najlepše diši v maju. Obala je raznolika, s peščenimi, mivkastimi ali skalnatimi plažami, praviloma lahko dostopnimi. Bele poti, kako jih imenujejo, pripeljejo skozi mrežo pajčevine prav do vsakega zaliva. Zahodni del otoka je manj obljuden zato tam lahko v zgodnjih urah lahko srečate domačo kačo kravosesa, ki zraste do 2,5  metrov. Na srečo kača ni strupena in se vam miroljubno umakne s poti. Le drezati vanjo ni treba, ker je zavarovana in domačinom pomaga v boju s polži. Lep je tudi sprehod na vzhodni del otoka, do Velih Sten, ki se še danes lomijo v morje. Dostop ob obali je nekoliko zahteven, gozdna pot ni označena. V daljni preteklosti je tam stalo naselje Liburnov, ki so otok naseljevali v predkrščanskem obdobju. Edina prepoznavna sled staroselcev (kasneje doseljenih Hrvatov so odgnali Liburne) iz VI. stoletja so sarkofagi, ki ležijo ob obali zaliva Pocukmarak in pričajo o navadi bogatih slojev tega časa, da se pokapljajo v kamnitih krstah, narejenih iz najboljšega kamna z Brača. Kasnejši prebivalci otoka so uporabili sarkofage za gradnjo pomola v zalivu Pocukmarak, ki ga danes ni več, a so ostali sarkofagi. Sarkofagi (v dobesednem prevodu sarkofag pomeni tisti, ki je meso) so odprti in zevajo prazni, a je pogled nanje kljub temu vznemirljiv – videti jih je moč z navadno masko tudi če nisi izkušeni potapljač.

biar_silba 398            biar_silba 294

Otoška znamenitost je petnajst metrov visok Toreto sredi vasi, s katerega se vidi do morja na obe strani otoka. Gre za šestkotni stolp, ki ga je v 19. stoletju dal postaviti kapitan Peter Marinić. Je gotovo eden redkih, ki je ovekovečil svoje spoštovanje in ljubezen do tašče. Gospa je bila njegova življenjska ljubezen, a se je čakanje na njegovo vrnitev tako zavleklo, da se je dekle vmes poročilo z drugim. Kapitan je ob povratku bil razočaran, a se je potolažil tako, da je poročil njeno hči, ko je ta bila godna za možitev. Bog si ga vedi kako srečna sta bila?

Silba ima celo svojo opero »Kralj od Silbe« (avtor je Vjekoslav Rosenberg Ružić), ki je nastala v 19. stoletju, a govori o običaju iz 17. stoletja v času Benečanov, ko so otočani na dan Sv. Štefana kronali svojega kralja. Njegova vladavina je trajala celih 12 dni, do Svetih Treh kraljev, kar ne pomeni, da je čas zapravljal za pitje in zabavo temveč je te dni moral presojati pri vaških sporih in tožbah. Ta običaj se je ohranil do prve polovice 19. stoletja.

Ob slovesu z otokom je v kavarni na glavnemu pomolu nujno spiti kozarec pristnega domačega sirupa iz malin, limone, bezga, žajblja ali sivke, ki ga strežejo z ledeno mrzlo vodo in slamico. Osvežujoče in domiselno se je pod izdelek Agropošta podpisala družina Švaić iz Jablanovca. Tudi na Hrvaškem vse bolj cenijo domače izdelke in dobre poslovne ideje.

 

Miomira Šegina

 

 

 

1 Komentar do sedaj.

  1. Tea says:

    Na otok Silba me že od nekdaj vleče neka neznana sila.Čeprav o otoku razen tega o anegdoti o Toretu ne vem ničesar.Upam ,a ga bom nekoč prišla obiskat !
    lep pozdrav iz Slovenije

Komentiraj


Sponzorji in donatorji