Ugovor (čigave) vesti

Vprašanje življenja postaja spet aktualno – pri naših sosedih Hrvatih se, kako predpotopno!, postavlja pod vprašaj pravica ženske do splava. Ta naj bi se (če bo nov zakon sprejet) morala predhodno posvetovati z župnikom oziroma socialnim delavcem. Ženska po navadi spočne otroka z moškim, a tega v omenjenem primeru ne vabijo na pogovor. Kot bi bili partnerji pri nastanku otrok, predvsem pa njihovi kasnejši oskrbi, odrešeni skrbi in odgovornosti, ali pa so, kdo ve, infantilni in se jim ta odgovornost a priori odreka?! Od kod, nenadoma, tak odpor zdravnikov in prebujeni ugovor vesti? O tem novinarska poročila ne povejo nič.

Zeliščarke in zdravilke so, še preden so jih razglasili za čarovnice, znale »upravljati« s plodnostjo s pomočjo naravnih preparatov in postopkov. Tega znanja ni več, v primeru prepovedi splava v zdravniških ustanovah, se bodo razmnožili šarlatani, ki bodo splave opravljali na črno, za denar in brez veliko moralnega občutka. Koliko od tistih, ki danes mahajo z ugovorom vesti bo, v primeru spremembe zakona, odprlo privatne »splavilnice« in debelo služili? Izsledki pri nas kažejo, da število splavov upada in da so tiste, ki se zanj največkrat odločajo, ženske pri tridesetih in ne nadobudne pubertetnice, ki se nepremišljeno spuščajo v spolne odnose. Naša mladina je menda dobro ozaveščena in informirana o neželeni nosečnosti in se pred njo zna in more zavarovati. Ženske so bile in bodo na vratih življenja in smrti, vsako novo rojstvo je v določenem odstotku tvegano za mater in otroka. Zato je dobra zdravniška oskrba porodnic in tistih, ki zaradi določenih razlogov to nočejo biti, velik korak v napredku javnega zdravstva.

Na eni strani smrt, na drugi življenje, kot bi iskali sveti gral, da bi nas razsvetlil, a se nam ta izmika in se ne pusti ujeti. Znanost in vera, obe v rokah mož, sta si skozi politiko in moč od nekdaj želeli doseči to vedenje, podzavestno čuteč, da jim ženska narava nekje ne dovoli blizu. Ko se zgodi ekonomska kriza je ta vedno plod moralnega padca tistih, ki upravljajo s svetom. Nepravilna razdelitev dobrin povzroča izkoriščanje in ponižanje enih na račun drugih. Ekonomska kriza je povezana s politično in to je moment, ko vlade in politike usmerijo pozornost ljudstva v neprave probleme, kot je recimo vprašanje splava, ali nošenje naglavnih rut, je čisto vseeno. Ženske so tista polovica sveta, ki že stoletja trpi vsemogoča izkoriščanja in ponižanja, če bi se temu uprle, bi to bil največji upor v zgodovini človeštva.  Da do tega ne bi prišlo, so podvržene številnim kulturnim in verskim krotitvam.

Splav za žensko ni nikoli lahka odločitev, a je prav, da ostane predvsem njena pravica in presoja, ki jo kvečjemu deli s partnerjem, ne pa z župnikom in s socialno delavko. Izobraževanje, moralna in materialna podpora v situacijah, ko ženske v stiski ne morejo prehraniti svojih (in partnerjevih!) otrok, preprečevanje nasilja v družini, pravočasna izterjava preživnin, boljša dostopnost delovnih mest za matere, to so načini, da se izognemo večanju števila splavov. Prenašanje odločitve post festum, ko je neželena nosečnost tu na sistemske izvajalce, žensko znova postavlja v položaj neprištevne in neodgovorne državljanke, katere je glavna in edina vloga rojevanje po zapovedi drugih. Upam, da se tovrstna nagnjenja nikoli ne uresničijo, ne pri sosedih, ne nikjer.

Mimi Šegina

18.11.2014 Domžale

Objavljeno 26.11.2014 v Delu, pisma bralcev in http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/ugovor-cigave-vesti

Komentiraj


Sponzorji in donatorji