Akademskih četrt

Zamude so postale del našega hitrega in že prehitrega življenja. Sestanek (predstavitev, literarni večer, seja, zbor stanovalcev, vaja…)  se začne ob uri. Nekateri razumejo obvestilo napačno in pridejo točno, drugi pa, »akademiki«, pridejo z zamudo.  Od kod in kako je nastala ta čudna, nikakor ne kulturna razvada, ki si je priborila naziv – akademska? Je to čas, ki ga potrebujejo študenti,  da se pripravijo na prihod profesorja? Ali je ta rezerva dana akademiku, ki se tako izogne vstopanju zamudnikov med predavanjem? Kdo zamuja bolj – nadrejeni ali podrejeni v sistemu in kam izgine tistih petnajst minut ure?  Bi bilo drugače, če bi ura trajala 45 minut in ne pregrešnih 60? Bi potem zamudniki nehali zamujati ali pa bi, prav nasprotno, svojih 15 minut hoteli imeti še naprej, dokler ure ne bi dokončno izničili?

Zdi se, da je zamujanje danes podzavestni upor človeka, ki mu neprestano zmanjkuje časa za počitek, lenarjenje in uživanje v opazovanju teka, ne da bi moral neprestano teči še sam… Kot da nam ni dovolj hiperaktivnosti in učinkovitosti zaradi dela, smo se, zaradi zdravja, odločili teči še v prostem času. Tako si čistimo možgane, praznimo nakopičeno agresijo in nezadovoljstvo. Vprašanje je, ali naši možgani ob vsem tem tempu lahko še normalno in razumsko delujejo? Tek v prazno označuje vrtenje brez smisla in nima nič skupnega s tekom za življenje. Ustavimo se, ne da bi zamujali. Ustavimo se, da bi živeli.

15.10.2014

Komentiraj


Sponzorji in donatorji