kuba vagon plakatMiomira Šegina - razstava bordoKuba – otok socijalizma v oceanu kapitala

fotografska razstava in popotniško predavavanje

Ob prihodu na otok nas je dočakala prelepa Kubanka, ki se je, po mitski zgodbi, pravkar skopala v smaragdno zelenem morju in si na skali sušila dolge, črne lase. Zares so nas dočakale carinice v kratkih kaki krilih in črnih, vzorčastih nogavicah, ki so razkazovale neverjetno pestrost oblik in barv prebivalcev otoka. Ko smo bili po predpisih fotografirani in zavedeni v njihove evidence smo lahko poiskali svojo prtljago, ki so nam jo ob izhodu preverile vestne uslužbenke. Po vseh opravljenih formalnostih smo se prepustili kubanskemu zraku in soncu.

Havana s svojimi prepletenimi uličicami, trgom Armes, muzeji in kolonialnimi stavbami je polna nenavadnih zgodb: kot je tista o zaščitnici mesta, ki je kot Penelopa zvesto čakala svojega generala in je nazadnje pristala na kupoli palače kapitanov, ki je danes Mestni muzej. Na nek način spominja na tukajšnje prebivalce, ki čakajo na boljše čase za katere jim nihče ne zna povedati, kakšni naj bi bili. Ali pa zgodba gospoda z rožam, ki je dobil svoj spomenik nedaleč od železniške postaje, nekdaj plemič, ki je ženskam rad podarjal rože po tistem, ko so ga, nedolžnega obsodili političnega prevrata in ga v ječi mučili. Kljub tropskim temperaturam je nosil težak, volnen plašč in, da ne bo pomote, se še danes sprehaja po mestu in prijaznim dekletom in ženskam podarja rože. Ko so se 1492. domačini srečali s prvimi kolonizatorji s Krištofom Kolumbom na čelu, se prihodu belcev niso upirali, Diegu Velazquezu tudi ne. Ta je ustanovil Baracoo, San Salvador (Bayamo), San Cristobal (Havano), Trinidad in Santiago de Cuba in ob tem skorajda iztrebil prvotne prebivalce. Kako značilno za tisti čas in velike osvajalce novih svetov! Pomanjkanje delovne sile je bil razlog za uvoz sužnjev iz Afrike, ki so se skozi čas pomešali  kako s prebivalstvom tako tudi z vladarji, ki so se vrstili kot po tekočem traku:  Angleži so Kubi vladali slabo leto (1762-1763), Američani pa od leta 1898 do 1902, ko Kuba dobi svojega prvega uradnega predsednika Tomasa Estrada Palmo. Guatanamo pa ostane Ameriška baza za obdobje 99 let. Kubanci so imeli to nesrečo, da sta jim vladala dva diktatorja, Gerard Machada in Fuigencio Batista. Izčrpano in obubožano  ljudstvo dobi upanje  v komunističnem gibanju in uporniškemu boju pod vodstvom Fidelu Castru. Gibanju se kmalu pridruži Argentinec , znan pod imenom Che Gevara, ki je postal simbol upora revolucionarjem sveta. S prihodom Castra na oblast 1959. leta se prekine obdobje veseljačenj in zabav bogatih Američanov,  po čem je slovela predvsem Havana. Reforme pripeljejo do nacionalizacije zemlje in razlastitev tujih industrialcev, kar izzove napad Amerike na Kubo, ki se konča za izzivalca neuspešno in povzroči uvedbo embarga ZDA proti Kubi. Slednja poišče zunanjega zaveznika in ga dobi v tedanji ZSSR, kar povzroči raketno krizo in nevarnost nove svetovne vojne.  Vso to vroče politično dogajanje, nihanja na trgu sladkornega trsa in kasneje razpad ZSSR povzročijo padec kubanske ekonomije in veliko krizo.

Embargo teži Kubo še danes, ko bi se ta rada bolj odprla svetovni ekonomiji , po drugi plati pa je zaprtost spodbudila domačo iznajdljivost in proizvodnjo. Kubanci imajo zelo dobro razvito zdravstvo in šolstvo, propadajoče kolonialistične stavbe se obnavljajo počasi, saj so zanimive za turiste, niso pa najbolj udobne za življenje. Težava so tudi s pitno vodo, ki jo v mesta dovažajo s cisternami, četudi so gorata področja bogata z vodo. Zanimivo je, da v mestih ni umazanije, če ne štejemo onesnaženja zaradi zastarelih avtomobilov. Kaj pa bi bila Havana brez ameriških limuzin v katerih se lahko, zavaljeni kot kakšen bogataš, pozibavate po kubanskih cestah? Motorji, ki jih poganjajo so najbrž čudež tehnike in rezultat iznajdljivosti domačinov, v Evropi se z njimi gotovo ne bi smeli voziti.

Na Kubi dajo veliko pomena  telesni vzgoji, mestni trgi so največkrat telovadnice za osnovnošolce, ki tam vadijo skok v daljavo ali nizki start. Mladci ob obali vadijo stoje in gimnastične veščine, tekači pa skrbijo za kondicijo prav tako kot pri nas.

Topovske cevi, ki služijo kot ograje in cestne ovire, nikogar več ne strašijo – postale so del havanske prostorske ureditve. A Kuba je kraj, kjer se turist, kljub vsemu pomanjkanju, ali ravno zato počuti s AFile_014 OLYMPUS DIGITAL CAMERA AFile_055 AFile_069 AFile_178 AFile_281 OLYMPUS DIGITAL CAMERAproščeno in mirno. Daleč od velikih trgovskih centrov, ki mu ne diktirajo življenjskega tempa, blizu pristni domači glasbi ob katerih lahko v casa de la trova zapleše ob najboljših domačih pevcih in glasbenikih. Pohod po poteh revolucionarjev ali le naravosloven sprehod po tropskem gozdu nas lahko prestavi v nek drug čas, ki ga domačini znajo vedno bolj tržiti. Kar je tudi prav. Zato se ne čudite starim mamkam našemljenim v kubanske plesalke, z močno naličenimi usti in debelo cigaro kubanko med redkimi zobmi, ko se bodo hotele pogajati za fotografiranje za ceno enega pesa. To je njihov posel, ki je uradno prijavljen in potrjen.

Kljub bogati zgodovini pridelave ruma iz sladkornega trsa in pestri ponudbi kokteilov, ne boste videli opitih ljudi, ki bi se zibali po mestu. Če pa boste opazili dolge vrste pred kakšno neugledno trgovinico ali kavarnico vedite, da so to mesta, ki jih obiskujejo samo domačini. Tam so cene prilagojene njihovim dohodkom, ponudba pa je daleč od tega, kar smo mi poznali v naših socialističnih časih. Mi smo zanje socialistični bogataši. Tam si skoraj nihče ne more privoščiti spodobnega stanovanja in se v neprimernih pogojih stiska več generacij skupaj, zamenjava stanovanj pa je možna le z izmenjavo, nakupa nepremičnin ne poznajo.  Ženske postavajo pred hoteli in prosijo za kozmetične priboljške, ker so zanje predragi, ali jih sploh ni. Zato je še bolj presunljiva predanost revoluciji in njenim idolom, ker v še najbolj skromni hišici, sredi divjega gozda, lahko vidite fotografije Castra, Jose Martija in Che-ja.

Muzej revolucije Che Gevari, spomeniki grandioznih dimenzij posvečenih revolucionarjem odsevajo duha časa ljudi, ki živijo še od idealov in v pričakovanju splošnega napredka. Le ta pa že prihaja z drobnimi, a vidnimi koraki, zato, vsi, ki si želite doživeti in občutiti Kubo iz nekih davnih časov, pohitite, da vaših pričakovanj na povozi napredek!

maj 2014

 

 

Kategorije: Fotografinja, Reportaže
Značke: , , , , ,

1 Komentar do sedaj.

Komentiraj


Sponzorji in donatorji