Beloglavi jastreb nad jezerom Uvac

 

Dvesto petdeset kilometrov južno od Beograda leži gorovje Zlatibora in Zlatara. Cesta (Ibarska magistrala) je posodobljena in ponuja lepe panoramske razglede na prostrane zaplate pašnikov na 950 metrih nadmorske višine ter s smrekami in z jelkami obrasle doline. Zlatar in Zlatibor sta bolj znana po smučarskih terenih, zadnje čase pa vse več pozornosti posvečajo naravnemu turizmu in etno ponudbi, ki se vrti, kajpada, okoli klasičnih srbskih specialitet – pečenke, jedi z žara, ajdova (heljdina) pita, bel sir in kajmak.

 

Naš cilj je bil naravni rezervat Uvac, znan po gnezdiščih beloglavega jastreba (supa), kraškimi jamami in globokimi, meandrastimi soteskami, ki jih je vrezala reka Uvac. Dolina Uvca je pridobila na pomenu z izgradnjo dveh jezov in hidrocentral (Kokin Brod in Uvac), ki so njen tok poglobile in razdelile na tri jezera: Radoinjsko, Zlatarsko in Uvačko. Najvišje ležeče je prav Uvačko jezero (985 m nad.viš.) z globino do 108 metrov. Zaradi svoje čistosti je pomemben vir pitne vode. V njegovih tokovih mrestijo potočna postrv, klen, mladica, som in druge ribje vrste, kar je pravi izziv za ljubiteljske ribiče in ribičke. Področje ribolova je strogo omejeno in ni dovoljeno na področju specialnega naravnega rezervata Uvac. Škoda, da je vstop v rezervat pomanjkljivo označen in je za njegov obisk nujno najeti vodiča. Vendar tudi pri tem je treba imeti srečno roko.

 

Naš obisk soteske Uvac smo začeli v Sjenici, po dogovoru z uradnim vodičem Meskom Rebronja, ki nas je vkrcal na majhno turistično ladjico in nas potem, skupaj s pomočnikom Šurlom, spremljal na naši poti naslednjih pet ur. Strme skale so se poševno spuščale z višine stotih metrov v modro-zeleno reko. Obala je poraščena z rujem, brezami in planinskimi rožami, ki se najlepše pobarvajo v septembru, a je takrat tudi več možnosti dežja in neviht. Vodiča sta brezskrbno opazovala oblake in optimistično napovedovala, da ne bo nič hudega, saj so tukaj navajeni ekstremnih vremenskih pogojev. Peljali smo se mimo polotoka, ki v času višjega vodostaja postane otok, je tudi meja za vstop v naravni rezervat v katerega imajo dostop le organizirane skupine z vodičem. Na otoku so ruševine gradu vladarjev Nemanjičev, ki so bili tukaj varno skriti pred sovražnimi upadi. Videli smo tudi zasnovo kampa, kjer radi taborijo ljubitelji divje, neokrnjene narave, a ta bo v bližnji prihodnosti turistično urejen in dostopen samo za obiskovalce naravnega rezervata. Posebnost je viseči most, ki edini povezuje levo in desno obalo, imenujejo ga »slovenski«, saj so ga zgradili Slovenci, da so povezali dve vasi Lopiže in Družiniće. V Lopižah je stala najstarejša osnovna šola v Srbiji, ki je danes, zaradi odliva prebivalstva, zaprta. Na desni obali se je dvigovala Dekliška skala (Djevojačka stijena) s katere je nesrečno dekle, obljubljeno neželenemu ženinu, skočilo v globel – njen ljubi jo je menda hotel posnemati, a se je zadnji hip premislil. To naj bi se zgodilo leta 902. – o dogodku priča pod skalo ležeča spomin plošča.

 

Peljali smo se dalje, mimo nekaj vodnih jam in se ustavili pod skalo Orlovačo – na njej je gnezdilo nekaj parov beloglavih jastrebov, a jih je bilo, zaradi varovalne barve perja, težko zaznati. Prav so nam prišli daljnogledi in napotki vodičev, še najbolj pa pretegovanje kril velikanov in njihovi nizki preleti nad goščavjem. Beloglavi jastreb ne lovi in ne mori drugih živali temveč skrbi za ekološko čiščenje narave. Kot vsaj drug mrhovinar se tudi on hrani izključno z ostanki mrtvih živali, kar je bilo še posebej pomembno za osveščanje domačinov, ki so ga po krivem obtožili grabeži njihove drobnice in so ga skorajda iztrebili. Na srečo se je našlo nekaj vnetih ljubiteljev ptic, ki so potrebovali deset let, da so z različnimi izobraževalnimi in zaščitnimi akcijami nazadnje dosegli povečanje števila parov iz sedem na 66. Ti ptiči velikani (premer kril odraslega jastreba je 3 m) gnezdijo v kolonijah, na visokih previsnih skalah: ženka položi eno jajce, ponavadi v januarju in februarju, ko zunanje temperature padejo tudi do -20 st. Celzija. V času inkubacije (54-57 dni) se starša v gnezdu izmenjujeta in jajca nikoli ne pustita brez nadzora. Mladič potrebuje 105 dni, da doseže težo 7 kg, ko lahko prvič poskusi leteti. Osemdeset odstotkov parov uspešno vzredi zarod. Življenjski vek beloglavega jastreba je okoli 25 let. Par beloglavih jastrebov ostaja skupaj celo življenje, če umre eden od njiju, si drugi ne išče novega para.

Še posebej smo bili veseli pohoda na 40 minut oddaljen plato za opazovanje teh veličastnih ptičev, ki so se, zaradi bližajočega dežja, umikali v gnezda in smo jih lahko opazovali z golim očesom. Prevzel nas je pogled na dramatično obarvano nebo, vijugasti meander reke Uvac in vanj drveče strme obale: tak je pogled ptiča, ki živi v trenutku »sedaj«, ki se nam, ljudem, tako rad izmuzne. Naš pohodniški vodič Šurlo je budno opazoval naravo, pobiral redke smeti in tekel pred nami kot zajec, brez kakršnekoli planinske oprave. Tu in tam smo srečali kakšnega starega pastirja, z njim spregovorili nekaj besed in smo že hiteli dalje. Hoja po urejeni planinski potki je bila pravi užitek, saj smo zdaj lahko od blizu opazovali obalo, ki se nam je z čolna zdela veliko bolj divja, neprehodna.

 

Sledil je še obisk Ledene jame, ki so jo domačini uredili za turistični obisk – nove so stopnice do katerih se lahko pripelješ le s čolnom, kot tudi pot po jami. Tudi mi, navajeni Postojnske jame, smo bili presenečeni nad bogastvom podzemnega sveta, ki ga nam je razkril kras Uvca. Z rokami in kariolami ter lučmi na plin so se domačini lotili izpeljave nekaj kilometrov dolge poti, občasno podprte z lesenimi podesti. Ogromni stalaktiti in stalagmiti, draperije, kipi in ostale neverjetne oblike so se nam razkrivale sproti, ob ročni svetilki, saj električne napeljave tam ni. Izjemoma smo se lahko slikali ob kakšnem posebnem primerku, čeprav se to, se ve, ne sme, a je ponos vodičev bil močnejši od strogosti pravil. Njihove gostoljubnosti pa le nismo prevečkrat izkoriščali in upamo, da je tudi drugi ne bodo.

 

Po končanem obisku Ledene jame, (v kateri je +10 stopinj), smo se odpravili nazaj v čoln, do kampa, kjer smo si privoščili kopanje. Kljub dežju, ki nas je nazadnje dohitel, smo zaplavali v planinsko reko, ki je bila, proti vsem pričakovanjem, prijetno topla. Kopanje pod mavričnim lokom je bil pravi način za zaključek obiska te lepe in divje doline. Improvizirana gostilnica nas je sprejela tako kot se spodobi za ta kraj in čas, prisrčno in sproščeno. Njena lastnica pa nas je prepričala, da človek, ki živi z naravo, ni divji osamelec temveč blag in prijazen sogovornik od katerega se je težko posloviti. Pridite še kdaj, so nam zaklicali ob slovesu Mesek in Šurlo saj smo imeli prav posebno srečo, da smo bili ta dan edini popotniki na reki. Kar je bolj izjema kot pravilo.

 

Miomira Šegina

Julij 2012

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji