Bonton za pasjevodce?               

Ni lepšega sprehoda kot je tisti v družbi štirinožca, ki veselo in vdano drobenclja poleg gospodarja – prava prispodoba harmonije! Ne vem, zakaj le-te ni moč doseči v družbi dvonožnih partnerjev in otrok? Ko se sprehajam rada opazujem svet okoli sebe, še posebej pa ljudi, ki mi utirajo pot v isti ali nasprotni smeri. Nekoč sem prečkala most nad reko in srečala do groze prestrašenega petletnega otroka, ki se je jokal na vse glas in s strahom gledal čez rob ograje. Mamica je brez besed porivala voziček pred seboj, mladi očka pa se je smejal in lovil psa, ki se je kopal v vodi. Nisem si znala razložiti otroški jok in sem prosila za razlago. Ta je bila, da se je pes pred časom utapljal in se otrok boji, da se dogodek ne bi ponovil. Staršem se je njegov strah zdel odveč in nepotreben, zato se nanj sploh nista odzvala. Včasih je bolje biti pes kot otrok.

Nekoč, ko pes še ni bil nujni modni dodatek, smo zavili s planinske poti, da bi poiskali borovnice. Nenadoma se nam je nad glavo prikazal črn doberman, z odprtim gobcem in brez vrvice, presenetil nas je in prestrašil. Če par minutk je gospodarica, starejša gospa, sopihajoče pritekla in rekla: Nič vam ne bo, on je tako prijazen… Hmmm, njegov pogled je kazal vse kaj drugega kot prijaznost. Pobrali smo se brez borovnic, saj smo se spomnili, da jih navsezadnje lahko kupimo na tržnici.

Ta napev o nenevarnih, renčečih psih sem slišala neštetokrat, a sem se, žal iz lastne izkušnje, naučila, da je le formula s katero lastniki teh mrcin hočejo potolažiti neumne starše, starčke in otroke. Pes, ki je preskočil ograjo in potem hotel ugrizniti mojega nič slutečega dveletnega otroka, se mi ni zdel prijazen. Prav tako ne kosmatinec, ki se je prav prihuljeno skrival za ograjo vse dokler nisem prišla, po ozkemu pločniku, čisto blizu in mi nič kaj prijazno skočil za vrat. Lastniki ob takšnih dogodkih izginejo kot kafra. Podobnih zgodb o nepredvidljivih pasjih reakcijah bi se nabralo za cel roman, čeprav vem, da pes zase ne zna in ne more odgovarjati. Prepričana sem, da marsikdo potrebuje psa za ohranjanje človeškosti in občutka sprejetosti. V času opevane svobodne izbire smo se znašli v slepi ulici – kdor samo izbira in se ne prilagaja, ostane nazadnje sam. Človek je neizpodbitno družabno bitje, ki se je v iskanju sebe oddaljilo od sočloveka. Včasih je veljalo, da kdor ima rad živali, ima tudi ljudi, a danes nekoliko dvomim v to. Nekateri lastniki psov ne premorejo empatije do drugih ljudi in se čudijo strahu, ki ga ima kdo pred psom. Zato se mi na sprehodu dogaja, da lastnik ne zadrži ali priveže psa, ko grem mimo z otrokom, če pa se približa drug pes to stori brez zadržka. Še posebej je neprijetno srečanje z mladimi lastniki strah vzbujajočih psov, ki se prosto lovijo med sprehajalci in se jim ti v nelagodju izmikajo, pritegujejo otroke k sebi v strahu, da jih ne ugriznejo ali podrejo. Videti je, da mladci uživajo v strahu, ki ga vzbujajo pri ljudeh. Morda kaže, da bi bilo nujno vzgajati lastnike psov in ne le njihove ljubljenčke, ker je navsezadnje pes tak kakršen je lastnik.

Nekoč sem imela priliko videti lastnika labradorca, ki je psa z vso močjo brcal v trebuh – slabo mi je bilo in bilo me je strah ustaviti avto, da bi karkoli rekla ali storila. Doumela sem, da imajo ljudje pse za še kaj drugega kot za tolažbo in družbo. Miljenko Jergović v svojih kratkih zgodbah Mačka, človek, pes razgrne celo paleto razmerij in občutkov, ki se zgodijo med lastniki in sužnji – saj živali to so, četudi sedijo v toplih sobah in se redijo ob slastnih priboljških. Se vam ne zdi, da te živali postajajo vse bolj podobne ljudem – oblečeni v plaščke, obuti v čevljce, z mašnico na glavi, nekateri pobarvani na pike in črte, so postali žive igrače, polje za izživljanje različnih, manj ali bolj čudnih idej, ki jih veselo podpira marketing pasje industrije. Pes, kot varuh človeškega doma, je odšel v pravljice in tam živi svoje normalno pasje življenje. Tam bo morebiti preživel do naslednjega modnega trenda, ko bo »in« imeti prašiča ali noja. V času splošne gospodarske krize in ovinkastem prihodu gensko spremenjenih organizmov, bo to najbrž boljša izbira.

Mimi Šegina

Komentiraj


Sponzorji in donatorji