Prihajajo dobri možje

Četudi sneg zamuja se trgovci in privrženci veselega decembra ne dajo zmesti, lučke in smreke že krasijo naše ulice in prinašajo ljudem nekaj prazničnega navdiha. Sivim novembrskim dnevom je pravkar odzvonilo, nam se že lep čas delajo skomine po snegu. Otroci in starši že šilijo svinčnike, iščejo lep pisemski papir in zvečer, preden otroci zaspijo, starši po tihem delajo kratko inventuro tega, kar otrok še nima. Za nekatere se to izkaže za zahtevno nalogo, tistim drugim pa tudi ni lahko, saj je treba od vsega, kar otrok potrebuje izbrati najnujnejše. Se ve, da tudi otroci niso padli s hruške in prav spretno znajo speljati vodo na svoj mlin. Še najbolj srečni so tisti, ki jim je takoj jasno, kaj si želijo in vedo kaj bi jih najbolj osrečilo. Po navadi so to drobne reči in ne to, kar jim ponuja reklamna trgovska mašinerija. Tako je bilo od nekdaj, tako je tudi danes. Prvi del naloge bo kmalu narejen, pisma bodo ozaljšana in z žarečimi očkami zaprta v trdnem pričakovanju, da se vsaj ena od treh želja uresniči. Ker otroci vedo, da mož ni en sam temveč  jih je tri! Zato tudi želja mora biti najmanj tri, drugače je lahko cela polomija! Kdo si želi treh istih knjig ali pa enakih igric? Časa, da se dobri možje domenijo kaj in kako pa imajo čisto dovolj, od 6. do 31. decembra!

Sv. Nikolaj, ki ga poznamo kot Miklavža, naj bi prinesel skromna darila, povezana s časi, ko je ljudi tepla revščina in so otroci bili veseli kakšnega suhega sadja ali pomaranč. Poleg tega darila niso prišla kar tako, moral si jih zaslužiti. Strašni Parkelj je bil zadolžen za črno listo grehov, ki so mu jih zaupali, kakopak, starši in je moral pod okni žvenketati z verigo, da so se otrokom tresle noge in so zvesto obljubljali, da se bodo gotovo poboljšali. Glede tega je vsem jasno, da so danes otroci naivni samo do te mere, ko jim koristi – na hudobnega (pravičnega!) Parklja se kratko malo požvižgajo in se z njim gredo igric s figo v žepu. Kaj hočemo, kriv je računalnik, ki staršem daje vsa navodila, kako se je treba obleči v parklja, kako dolgo verigo naj nosi in kako naj z njo žvenketa.  Miklavž ima pri vsem tem delu najmanj stroškov, saj ve, da če mu kaj izpuhti iz spomina, sta tukaj še Božiček in Dedek Mraz. Božička namesto Parklja spremljajo leteči jeleni, ki so ga k nam pripeljali iz Amerike. Tudi obleko ima drugačno – rdeče hlače, kapo in površnik z belo obrobo. Ker je že poučen, da so se otroci spokorili pred njegovim prihodom, lahko bolj razveže darilno vrečo in darila strese skozi dimnik, saj se sam več ne gre dimnikarja, tudi njega je uščipnila svetovna kriza in si ne more obleke prati v nedogled, nova pa je draga. Ko se otroci poslovijo od 25. decembra in so darila odprta z velikim ali manjšim navdušenjem bi človek pričakoval, da imajo vse te šare dovolj. Ha, pa še kaj! Če jim ne Miklavž ne Božiček nista izpolnila vročih pričakovanj, je tukaj še zadnja prilika v podobi Dedka Mraza. Če je verjeti strogo zaupnim virom Dedek Mraz prihaja iz Rusije, iz daljne Sibirije, kjer je tak mraz, da mora nositi bel ovčji kožuh in pravo polhovko na glavi. Njegove sani vlečejo jeleni, ki so se prelevili v konje. Včasih mu pomagajo palčki in gozdne živali, ki si želijo na ta račun ogledati malo sveta. Vsi trije dobri možje morajo zvesto negovati svojo podobo za kar najbolj skrbijo trgovci, saj se bi jim utegnilo od silnega decembrskega veselja zmešati, kar pa ne bi bilo dobro ne zanje, ne za otroke.

Ko je mesec naokoli in snežinke pokrijejo lanskoletne neumnosti in porednosti, se lahko vsi oddahnejo – otroci, trgovci in dobri možje, najbolj pa mame, babice in tete, ki so ves ta čas skrbele, da se ne bi pisma in darila zmešala ter da so dobri možje odigrali svoje vloge ne da bi potem bevskali in se jezili, češ, da so bile preveč zapravljive v decembrskem lovu na darila. Upam, da pri vsej skrbi za druge niste pozabile dobrim možem podtakniti v darilno vrečo še kakšno malenkost zase.

Mimi Šegina

1.12.2014

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji