Ne spominjamo se začetka, konec nam je neulovljiv v svoji zagonetnosti. Vse, kar ima človek je življenje samo, izključujoč prvi in zadnji dih. Bil je to lep, sončen dan, narejen za sprehod po travni jasi, nikakor pa ne dan za sprevod, za slovo od nekoga.

Ko si enkrat gore, ali dole, odvisno od projekcije gledalca ali pa scenografije, se ti svet zazdi lep v svoji preprostosti in se prekleto jasno zaveš, da bi bilo vse, kar si naredil, lahko bolje in lažje. Namesto grdobij, ki bljuvajo iz človeka kot gnojni mozolj, bi si lahko izmenjevali prijaznosti, namesto udarca v hrbet bi si raje stisnili roko in si dajali pogum za stvari, ki se zdijo pretežke in nedosegljive. Veliko ljubše bi nam bilo živeti, brat, brez vseh zapeljivih laži iz katerih se, sčasoma, razleze plevel, ki zaduši še tako veliko veselje do življenja. O ja, človek ni tako narejen, mi porečeš, da bi bil srečen. Preveč vode je v njem, zlahka se pretopi v solze in se vpije v tla, kot ga nikoli ne bi bilo. In vse to meso, kosti, čreva so le pretveza, videz oblike na katero tako predano stavimo, prepričani, da je prav ta zmes, trdna in oprijemljiva, polna moči, inteligence ter volje tisto, kar smo. Čustva, vpeta v vsako našo najdrobnejšo celico, so nevidna vez med nami in tistim drugim, karkoli je že to. Če sovražiš, dvigneš roko in udariš. Če si bolj jezikave sorte pa ubijaš z besedo: streljaš žebljičke, tvoje grlo je šibrovka, tvoje oči so merek. S takimi ne maram imeti ničesar.

Včasih sem si želela pustiti sled, ljudem dati spoznanje preproste resnice, ki zbližuje. Kako velika želja je bila to, a modrost sama mi je dala spoznati, kako nevedna sem bila. Naivna, skorajda otročja v tej veri vase in v dobro, v ta princip, ki se mu klanjamo, a čim se mu zazremo v oči, umaknemo pogled stran, ponižani v svoji nemoči, da bi mu sledili. O, sestra, ko bi se srečali vsakič znova, bi se ne prepoznali v toku časa, ki nam daje in jemlje, nas razsvetljuje in zavaja z enako zavzetostjo. Neprestano ugibanje prave karte, iskanje najboljše kombinacije in metanje dobičkonosne sedmice je najprej igra, potem pa postane pravilo iskanja resnice. Smešno, da bi njeno odkritje zaupali srečnemu naključju!

Morda je treba častiti laž, ji postaviti spomenik, se ji prikloniti kot edini zveličani ikoni, skrušeno ji poljubiti skute in pustiti, da nas z njimi pokrije, potegne vase, nas dokončno izpridi in izniči.  Bil si, ne da bi vedel, in te ni več. Droben pesek v dlani puščavnika, ki ne stavi na nič, le pusti, da se igrače pobijejo med seboj.

Kategorije: Kratka proza, Pisateljica
Značke: , , , , , ,

Komentiraj


Sponzorji in donatorji