Solze so dobre

Zrem v napušč,v ozadju zaznam zamazano zeleno, impresionistično ozadje narave. Sonce se razliva z druge strani neba, poletje je. Zrem v napušč in ne mislim na nič. Izklopim včeraj, pozabim na jutri, sem jaz, brez vseh priveskov in umazanij, ki se lepijo name od rojstva dalje. Sem le dih, dokaz življenja.

Sonce se zaiskri v drobni kapljici. Le od kod se je vzela? Rosa, položena v napušč, sledi nagibu in se kopiči. Kaplje, druga drugi dodajajo težo, se združujejo in izginjajo v eni sami, veliki kaplji sape, ki jo diha zemlja. Gledam jo, iskro dneva in čakam, da pade. Trenutek se razpotegne v trajajoče pričakovanje. Brez  vznemirjanja opazujem debeljenje trenutka in uživam v mirovanju. Zrem vanjo, ki je kaplja rose, umita ne-misel, trepetanje časa v mojih očeh. Tihota. Večnost sama, brez mejnikov, brez posegov in rezov, brez točke A in točke B. Kaplja, ki se debeli.

Njen trebuh je poln, ziba se na robu napušča, pripeta s tenko nitko, kot kembelj. Vidim se v njej, je moje tretje oko, objema me in me umiva, sva eno. Blag piš, en ton neizgovorjene misli jo obteži in se odtrga z napušča.

Solze, ki jih imam, hrani zemlja, da zeleno ostane zeleno.

Kategorije: Kratka proza, Pisateljica
Značke: , , ,

Komentiraj


Sponzorji in donatorji