Đerdapski kanjon – po Trajanovi poti – objavljano Delo Trip 17.11.2016

Đerdapski kanjon (Đerdapska klisura) je nastal tam, kjer je mogočna Donava prebila Karpate v dolžini devedeset kilometrov in je največji nacionalni park Srbije. Ko smo se iz ravninske Deliblatske peščare s splavom prepeljali čez Donavo na njeno drugo obalo, se je naše potovanje šele zares začelo.

Vozili smo se po dobro vzdrževani cesti ob Donavi, ki je s številnimi tuneli morala biti precejšnji izziv za graditelje. Še preden so se obale Donave približale in jo stisnile v globok kanjon, smo se ustavili v kraju Golubac, mesto nastalo v 1. stoletju. Srednjeveška trdnjava, ki počiva na rimskih temeljih, je zdaj v fazi obnove, se ve s pomočjo evropskih sredstev in je prava turistična atrakcija. Nekoč so tukaj pobirali davek za prevoz blaga in ljudi, a kdo ve, če se ne bo gospodarski interes znova prebudil in bo Đardap postal cenjeno turistično »blago«? Že zdaj se Golubac ponaša s sodobno urejenim hotelom, apartmaji in gostinsko ponudbo. Zaradi širine toka in specifičnega križanja vetrov je tu raj za jadralce, Golubac je danes center srbskega jadralnega športa. Pot smo nadaljevali v smeri Lepenskega vira, pomembnega arheološkega nahajališča iz obdobja neolita, starega več kot 8.000 let. Zaradi gradnje Đerdapskega jeza je muzej premeščen na drugo lokacijo od prvotne, ob njem je urejena etno vas, gostišče in parkirišče. Videti je, da je točka dobro obiskana, saj ni manjkalo niti tujih turistov, ki šele odkrivajo Srbijo, kot zanimivo turistično destinacijo. Pot smo nadaljevali v smeri Donjega Milanovca. Jez in hidroelektrarno Đerdap so gradili od 1964. do 1972. leta, kar je vplivalo na današnjo podobo tega kraja. Zanimivo je, da se v Kovinu nahaja maketa toka Donave od Beograda do Kladova. Dolga je 100 metrov in je zgrajena kot model, da bi Josip Broz Tito na lastne oči videl, kaj se bo zgodilo z obalnim področjem ob izgradnji hidroelektrarne na Donavi.

Kanjon, po katerem teče druga največja evropska reka, je prava paša za oči, kako zaradi bujne vegetacije, tako tudi zaradi njene geološke zgradbe. Tektonski premiki so pustili viden pečat na teh področjih. V kanjonu Boljetinske reke smo na mestu, kjer se ta vlije v Donavo, občudovali sledove zvijanja, gubanja in križanja sten različnih barv. Povzpeli smo se na gorati Greben, s katerega se odpre čudovit pogled na ta del rečnega toka in z gozdovi poraščeno obalo. Označena pešpot gre mimo pokopališča, čez z visoko travo poraščene griče in mimo kmetije, kjer je stara ženica obdelovala vrt. Družbo sta ji delala prašička v hlevu in kozel, ki nas je opazoval z vrha brega in nam poziral brez zadrege ali strahu. Hodili smo po uhojeni poti skozi pisane cvetoče travnike, le tu in tam nam je korak prekrižala želva ali živahna kobilica. Z vrha Grebena se je turistična ladja zdela kot igrača, ko smo turistom pomahali, so nas burno pozdravili.

Namestili smo se v hotelu Lepenski Vir, v Donjem Milanovcu, ki je, kljub letom in gospodarski krizi, še vedno lepo ohranjen in dobro obiskan. Športni tereni, bazen in lepa narava tudi danes privabljajo goste, naj so to sosedi Romuni, ki radi pokušajo odlično domačo hrano, športniki ali šolarji, ki se radi podajo na katero izmed učnih poti. Tudi mi smo si izbrali svojo in se odpeljali v Kazan, najgloblji del Đerdapskega kanjona. Čeprav je rosilo in nas je že preganjal čas, smo se zapeljali po cesti, ki gre po robu planine Miroč in smo z višine 768 metrov občudovali tok Donave. Reka je tukaj najgloblja, (do 80 metrov in je ena najglobljih na svetu), kanjon pa najožji, da se dve ladji nista mogli peljati druga mimo druge. Iz tistih časov so ostale posebne postojanke – semaforji, kjer so z dvigovanjem ali spuščanjem velikih aluminijskih krogel usmerjali promet.

Zaradi svojega položaja je imela Đerdapska klisura že od časa Rimljanov izjemen geostrateški pomen. Rimskim vladarjem (Tiberij, Klaudij, Dominicijan in Trajan) je Donava bila naravna meja med razvitim Rimom in barbarsko Evropo. V težko prehodnem kanjonu so prekopali pot od Golubca do Kladova, kjer se je Đerdapska cesta končala s Trajanovim mostom dolgim 1.103 metrov. Most je povezoval tedanjo Dakijo in Mezijo, današnjo Srbijo in Romunijo. Imenovali so ga gradbenim čudežem antičnega sveta. Zgrajen je bil med 103. in 105. letom, v času carja Trajana po katerem je dobil ime. Da bi ustavili naval barbarov, je bila lesena konstrukcija mostu, skupaj z utrdbo Kastel Pontes, požgana. Nedaleč od Kladova je ostal le en nosilni steber, ostali so potopljeni v koritu Donave. Tam stoji tudi znamenita Trajanova tabla, ki označuje konec gradnje rimske ceste. Njo so, ob izgradnji Đerdapske hidroelektrarne, izrezali skupaj z nosilno steno in jo prestavili 40 metrov višje. Na njej piše: »Imperator Trajan premagal planinsko in donavsko gorovje, ter zgradil to pot”. Ko bi le vedel, koliko ljudi, vozil, ladij, pa tudi kolesarjev in kajakašev bo oblegalo Đerdapski kanjon dvajset stoletij kasneje!

Mimi Šegina, 8.11.2016

kanjon-boljetinske-reke sama lepenski-vir semafor samostan-na-romunski-obali

Komentiraj


Sponzorji in donatorji