(Ne)Bodimo lačni
Sprehod po Ljubljani, gotovo tudi drugod ni dosti drugače, je predvsem sprehod od ene do druge restavracije, butika z zdravo in malo manj zdravo hrano, od čokoladnic do bifejev, sladoledarnic in kaj je še kaj takega, kar gre v naša usta. Človeštvo se je pretvorilo v en velik prebavni sistem. Temu pritrjujejo številne prehrambne oddaje na televiziji in tudi radiu. Nikamor več brez slinčka in žlice! Človeštvo se vrača v svojo infantilno fazo, v fazo dojenčka, ki mu hrana pomeni vse. S tem je povezan tudi ego, ki postavlja posameznika nad vse druge, a kaj, ko je še toliko drugih posameznikov, da je treba za svojo nadvlado (hrano) bíti neusmiljen boj. Z nožem in žlico, kako pak?
Poudarjanje želje po hrani in sitosti je postalo alfa in omega podjetništva, saj je hrana nekaj brez česa ne moremo. Morda je vse to napenjanje porojeno iz prepričanja, da se končno zavedamo vpliva prehrane na naše mišljenje, ker so znanstveniki, hopla! ugotovili, da se naši drugi možgani skrivajo v črevesju. Torej dobro jej in boš prispeval dvigu inteligenčnega, ali morda celo čustvenega kvocienta!
Ob vsej pestrosti hrane v nakupovalnih centrih, ki se nebrzdano seli v nakupovalne košarice, da bi nazadnje nekaj tega romalo v smeti , se kdo morda le malo ustavi in razmisli. Česa se bojimo? Nas je strah izgube službe, se bojimo bolezni, revščine, osamljenosti, izgubljenosti in povprečnosti? Ker ta strah ne znamo opredeliti, ga raje utišamo s prežvekovanjem, kdo drug pa raje poplakne s pitjem tega in onega. Na mnoge te strahove bi nam lahko dali odgovore naši starši in starši naših staršev, ki so preživeli vojno, povojno obnovo, socializem in so ves ta čas živeli in jedli precej bolj preprosto, ker drugega niso imeli. Kljub temu so imeli vedrejši pogled v prihodnost, cenili so poštenost, red in solidarnost, socialne stike, žrtvovali so se za našo prihodnost, ki jo mi zdaj tako z lahkoto teptamo. Pa tudi njih, ko je za to priložnost. Zdi se, da je edina stvar, ki nas lahko resnično plaši naša sebičnost in neusmiljenost do drugega. Seveda se mnogi trudijo, da bi iz nas naredili le povprečno pametne potrošnike in vodljive kmete na šahovnici krevljastega kapitalizma, a odgovornost, koliko in komu se bomo pustili zapeljati, je le naša.
Hrana je samo en del naših potreb (četudi pomemben), ukvarjanje samo s tem kje, kaj in koliko mislimo jesti je bolezensko. Ob tem pa gotovo ne pomislimo na množico tistih, ki so dejansko lačni in jim to prenapihnjeno populariziranje hranjenja ustvarja še večji občutke prikrajšanosti. Kako hudo je šele otrokom, ki se primerjajo s sošolci kvazi-bogatašev, češ, kaj vse imajo in kje vse so bili. Ko bi le vedeli, koliko tega postavljanja je praznega govoričenja in napuha brez prave osnove.
Zares reven ni tisti, ki nima temveč tisti, ki ima vsega preveč in tega viška z nikomer noče deliti.
Mimi Šegina
Domžale
julij 2018

Kategorije: Eseji, kolumne
Značke:

Komentiraj


Sponzorji in donatorji