Na življenje in smrt!
V grobi halji iz jute gre bosa za svojim rabljem. Ne čuti lakote, z njo se je v teh dolgih in težkih dneh že spoprijateljila. Težje je z žejo, ki ji žge grlo in možgane. Obsodili so jo čarovništva, ker je s čajem pravega kolmeža zdravila otroke od naduhe in krčev, odraslim pa je dajala kapljice za pomiritev. A ko bi jih imela zdaj pri roki! V sebi še čuti moč, ki ji jo je dala narava. Rojena ob polni luni škorpijona je v sebi nosila skrivnost življenja in smrti. Že od nekdaj je tako, da razume ptice in se ne boji živali. Z ljudmi je drugače, ko te potrebujejo ti pijejo iz dlani, a že naslednji hip ti jo lahko neusmiljeno odrežejo. Le ljudje te ranijo ali ubijejo zato, da nahranijo svojo bolno dušo. A tudi takim je že pomagala. Ne bo gledala ne levo, ne desno. Noče prepoznati prijaznega soseda peka, ki jo je zalagal s kruhom tudi takrat, ko ni imela niti ficka v žepu. Morda med rjovečo množico molči branjevka s trga pri kateri je kupovala zelišča, na skrivaj, da ju ne bi zalotili pri hudičevem opravilu. Ljudje so se je bali in jo spoštovali. Ni jim pustila blizu, ljubila je samoto. Matere se ne spominja, očeta so nosile ceste in pijača, tako se je navadila hoditi sama. Moškim ni dajala upanja, a so ji dvorili in jo spravljali v zadrego. Tako tudi premožni trgovec, ki jo je oblegal in k njej stegoval roke kot vešča k luči, ji obljubljal udoben dom, če bo le njegova. Smejala se je, a nikoli ne na glas. Godilo ji je njegovo snubljenje, prihajal je k njej z vročico in prošnjo, da ga ozdravi. Naj bo ona sama zdravilo, ki ga bo pogoltnil in se stopila v njemu in z njim? Ni mogla. Preveč trav jo je vabilo v naročje, ji šepetalo o svobodi, jo učilo o skrivnostih zemlje. Lahko ji je bilo hoditi po vodi ob luni in se skrivati med vrbami z lasmi razpuščenimi do kolen. Tekla je kot divji konj in lovila veter z morja, ki je prinašal sol in šumenje valov. Bila je Marija zdravilka, zdaj je Marija čarovnica. Bodo vrgli kamen nanjo tudi oni, ki jim je trgala otroke iz rok smrti?
Tla pod njenimi stopali gorijo kot razbeljeno železo. Čuti množico in njeno pridušeno pričakovanje. Vse je le igra v kateri sta ona in rabelj glavna igralca. On stopa počasi, ne ozira se k njej. Kapuca, ki jo nosi, mu skriva obraz. Ali z njo straši svoje žrtve, ali pa se on, v nelagodju zaradi svojega opravila, skriva pred žrtvijo? Ne more ga vprašati. Kaj vidi rabelj skozi zareze za oči: navdušeno množico željno krvi in zabave? Ali pa bleščeče rezilo na katerem se odseva jutro? Njegov pogled skrivaje išče vladarja, kot bi se bal lastne slabosti in morebitnega umika. Poveljniki in vladarji si ne mažejo rok. Njih v nočeh ne preganjajo brezglave krvaveče podobe ugaslih oči in za zidovi obzidja ne slišijo jok mater in sirot.
Kako naj se obnaša ona? Človek ne gre vsak dan na svoje pogubljenje zato si ta čin vendarle zasluži pozornost. Naj visoko dvigne glavo in v ljudeh zbudi jezo in bes s čem bi podkrepila njih užitek maščevanja? Ali pa naj vije roke, joče in prosi za milost za katero ve, da je ni? Rabelj ima zatečene gležnje, komaj koraka. Pomagal bi mu čaj za odvajanje vode in slani obkladki. Ne, s tem ga zdaj ne bo morila, ko ima veliko pomembnejše delo. Koraka za njim, z nenavadno lahkoto, kot da ji ne bi že tri dni zabadali žeblje v nohte in ji zvijali ude. Je lažje umreti pokončno kot pokončati drugega? Nikoli ne bo izvedela. Sonce je razprlo krila, množica zajema sapo, ona ve, da je konec blizu. Ničesar ne obžaluje. To je dobro. Slabo je, da bo s seboj odnesla dolgo let skrbno kopičeno vedenje o travah in zvarkih. A trave bodo rastle še naprej in nekoč bodo ljudje spoznali moč narave, jo bodo blagoslavljali in spoštovali. Vseh, ki poznajo njene skrivnosti, ne bodo pokončali, je pomirjeno pomislila.
Zadnje, kar je videla je bil svet, ki se je skotalil čez rob giljotine.

Komentiraj


Sponzorji in donatorji