Vse je isto in se ves čas spreminja: je čas blaginje in je čas kriz, je čas junaštva in čas ritolizništva, je čas laži in čas resnice, je čas ustvarjanja in čas uničenja – tako je venomer, da se človeštvo, ko doseže neko stopnjo razvoja, sesede vase in zgrmi v prepad. Zdi se, da ni zavore, ki bi v trenutku prestopa čudežne meje samouničenja, (ki niti ni tako čudežna, le ne vidimo je), ustavila tok dejanj in človeško zgodovino zasukala v nasprotno smer. Spirala relativnosti nam zagotavlja, da uničenje ni nikoli popolno in da je vsaka nova postavitev družbenega polja za nekaj stopinj višja: namesto loka in sulice se človek danes oklepa nuklearnih glav. In bolj kot težimo k samouničenju, bolj nas skrbi stanje narave, kar ni tako neumno – treba je misliti za tiste, ki bodo uničenje preživeli. Predvsem na tiste, ki ne bodo mogli kupiti karte za selitev v vesolje.
Drugače je življenje še vedno polno veselja in prešernosti – pomlad in precejšnji del poletja nam strežeta z obilo športnih dogodkov, poletje nas napaja s festivali, ki nastajajo kot gobe po dežju in nas vabijo na vse konce naše lepe domovine. Turizem je zlata jama za hitre zaslužkarje, a kdo bi jim v tem času torpedo uspehov lahko zameril? Jeseni in zimi se zopet vrnemo k športu, le da v drugi preobleki: nogometne in kolesarske drese zamenjajo smučarske in skakalne obleke. Kdorkoli meni, da na svetu ni dovolj denarja in da je kriza rezultat nedelavnosti lenuhov, mu priporočam branje medijev. Ni pomembno katerih, saj nas uspešni in dobro plačani športniki (ne pa tudi športnice!) nagovarjajo v časopisih, na internetnih straneh, na džambo plakatih, vsi enako predani cilju – zmagi, dajejo vse od sebe. Pet minut slave jim prinese enormne zaslužke (in nekaj dosmrtnih poškodb, a kaj bi to!), ki jih po navadi prav tako hitro zapravijo kot so jih pridobili. Danes jih poljubljajo lepotičke,a že jutri obležijo pozabljeni v katerem izmed jarkov zgodovine. In ti so vedno bolj globoki in bolj polni trupel. Le politiki vedo za skrivnost feniksov in vedno znova vstajajo iz pepela, da bi v novi preobleki poskusili znova rešiti svet (pri tem nikoli ne pozabijo nase). Tisti, ki določa prioritete ni več zmagovalec temveč mediji, ki ga za zmagovalca naredijo in na njegov račun živijo. Vse je relativno, trdi in dokazuje Albert Einstein, ko je v času druge svetovne vojne in na vrhuncu moči zapustil Milevi revščino, dva otroka, enega hudo bolnega, in se poročil z veliko mlajšo sestrično, da bi užil sadove znanstvenega dela. Komu mar, da mu je pri tem uspehu pomagala prav nesrečna Mileva?! Taka je usoda mnogih podpornic genialnih mož, ki jih možje ljubijo (potrebujejo) v hudih časih, ko pa dosežejo svoj cilj in uspeh, jih zavržejo kot staro in odvečno prtljago. Mučenice, tudi ve vedno končate v jarku, a vendar nihče niti ne ve, da ste živele. Bi zgodovina bila drugačna, če bi, ujetnice namišljenih grehov, prišle iz svojih skritih lukenj in bi namesto vloge ponižnih (ali jeznih) služabnic postale same sebi gospodarice? Ste tista zaničevana in izkoriščena polovica sveta na kateri se najbolj lomijo kopja vojn, gospodarskih kriz, verskih preobratov in mirnodobskega nasilja, prepričane, da drugače ne more biti. Recept za uspeh ne obstaja, obstaja samo moč, ki jo poraja neenakost in na kateri stoji svet. Neenakost pomeni neravnovesje, neravnovesje pa prej kot slej pelje v vojno.
Končajmo spodbudno – tudi danes boste zagotovo lahko potolažili svojo lakoto po športnih tekmovanjih, veselicah in festivalih, morda tudi s kančkom kulture, če le ne bo prezahtevna. Treba je v vsem tem ohraniti kanček otroške radoživosti in upanja v prihodnost. Morda je to edini resnični recept za uspeh.
Miomira Šegina
26.8.2018

Komentiraj


Sponzorji in donatorji