Vsi smo na isti ladji, Marina Abramović

Občutki so neverjetni, ko stojiš na palubi jadrnice in se pozibavaš v ritmu valov. Veter ti mrši lase, nad teboj nebo brez oblačka, le tu pa tam galeb preseka njegovo modrino in ti kliče v pozdrav.  Ko veter zamenja smer in moč, se mu prilagodiš in s svojo težo prehajaš na eno ali drugo stran palube.  Lažje je, če nisi sam. Pomnožiš se  v drugih, da bi bili ubrani, močnejši. 50. Barkolana v počastitev igre med človekom in morjem. Tekma med človeško veščino in močjo vetra – nič manj in nič več kot to.

A vendar je bilo tokrat drugače, zaradi besed. In barve. Rdeče. Kri je rdeča, z njo se da pisati in se tudi piše, žal, zgodovina. Kolikokrat jo hoče človek popraviti, mu ne uspe. Jasno, moral bi najprej popraviti sebe. Da ne bi grabil, da ne bi sovražil, da ne bi moril. Čas je za drugačen svet: brez hlapcev in gospodarjev, brez ponižanih in prevzetnih, brez lačnih in presitih.

Imamo morje, imamo ladjo, imamo veter – pot je dolga, ne obirajmo se!

Miomira Šegina

Komentiraj


Sponzorji in donatorji