ROŽE ZA MANCO

Zapodil se je čez Zmajski most, »Jutro, lepotci!«  je Francel spotoma navrgel zehajočim zmajskim podobam in je že stopil na tržnico. Kaj stopil, tekel kot mravlja, izogibajoč se hitečim nogam in nervoznim štirikolesnikom. Ljubljanski grad se je prebujal iz jutranje meglice, mestna zastava je mrtvo visela in naznanjala nov dan, brez sonca. Zgodnje branjevke in prekupčevalci so sortirali zaboje in izbirali najlepše pridelke, ki bodo zasedli prve vrste pultov. Branjevke so srepo oprezale naokoli, v pričakovanju prvih kupcev. Pogled jim je postal čudežno mil, ko je mimo stopil kak lepši plašč z damo, ki ga je nosila. Franc’len je z očmi natančno prečesal tla, a razen nekaj gnilih jabolk in solat ni našel nič primernega. Mudilo se mu je, Manca bo vsak čas odprla oči in njegov namen je bil, da bi ji bi prav takrat izročil šopek svežih, drobnih vrtnic. Stekel je za Stolnico, kjer so stare gospe ponujale suhe šopke in tudi nekaj svežih rož, a njihova cena je bila v tem času pregrešno visoka. Možgani so se mu ustavili, slišal je le dum-dum svojega razburjenega in nekoliko že jeznega srca, ker ni mogel dobiti tistega, kar si je zamislil.

Ko se je prodajalec rož usedel, da bi pokadil svojo jutranjo cigareto, je Francel s premišljenim sunkom prevrnil vazo z drobnimi rdečimi vrtnicami, zagrabil en šopek in stekel kolikor so ga noge nesle. Starec se je začudil, saj si ni znal razložiti od kod so se rože prevrnile, ko ni bilo čutiti niti sapice vetra. Vstal je na razbolele noge in benteč začel zbirati razsuto cvetje. Ni opazil, da je en šopek izginil, pa tudi tako natančen ni bil – v tem trenutku je bilo najbolj pomembno prižgati cigareto in jo v miru pokaditi.

-»Hej, Zani, a ne vidiš, da so ti ukradli rože? Glej, tatiča, teče tja čez Tromostovje…« Stari je naveličano odmahnil z roko, češ, kaj mi mar, a njegov brat, ki je bil mlad in še poskočen, je stekel za kradljivcem.

-»Ne, zdaj me ne bodo ujeli, še malo pa bom doma in Manca se bo presenečeno zazrla vame in v sveže dišeče rože,« si je mislil Francl, a je že slišal škripanje superg, ki so ga lovile. Ni se utegnil niti ozreti, ko je zagledal spomenik in se nanj, brez razmisleka, povzpel. Rože je držal z zobmi, da si je lahko pomagal z vsemi štirimi in se lažje povzpel na razkuštrano Prešernovo pričesko, da se mu je venček, ki mu ga je držala zala muza nad glavo, skoraj zataknil za šopek. Zasledovalec je izgubil sled in se nemočno obračal naokoli. Kam je šel: po Čopovi, Nazorjevi, Miklošičevi, Trubarjevi? Jezen, da mu je ušel izpred oči, se je usedel prav pod spomenik in prežal na mimoidoče.

-»Ta je pa vztrajen, kaj praviš?« je slišal neznan glas.

Ubogi Francel, od strahu bi skoraj padel v nezavest. Kdo pa ne bi, če bi slišal kamen govoriti?!

-»Kh, kh, oprostite spoštovani gospod Prešeren, ker, ker sem se zatekel na vaš spomenik. Samo rože sem hotel za svojo Manco pa mi je zmanjkalo drobiža in…in…«

Postal je rdeč kot paradižnik in utihnil, saj ni vedel, kako bi se opravičil in kaj bi rekel v bran kraje, ki ji je bil priča sam pesnik France Prešeren.

-»Don’t worry, man, saj zastop’m. Tud jaz sem svoj cajt delal podobne traparije.«

Franclu se je zataknila slina in si je pomel oči, a bi si moral, pravzaprav, očistiti ušesa. Mogoče gre za posebno stanje šoka? Tega, da sliši Prešerna, pa še kamnitega, si ni znal razložiti, na Manco je, od začudenja in strahu,

v hipu pozabil.

-»Ej, dej sprost’ se mal’, ne se bat. Včasih mi je dolgcajt pa se s kakšnim pogovarjam… S temi rožami, ki ti visijo iz zob, si nekoliko poseben. Imaš nekaj stila, dons tega res ni na pretek.«

In je tako Francel poslušal Prešernov traktat o sodobni mladini, ki je brez dela in delovnih navad izgubljena, o Kraljih ulice, ki so prodajali časopis za en evro in si tako služili pijačo ali kruh, o pomanjkanju romantike in inflaciji turistov, ki so slikali spomenike o katerih niso nič vedeli, da bi jih potem nalagali na svoje facebooke in kazali stotniji površnih prijateljev.

-»Kako ti je pa ime?«

Francel je moral prestaviti šopek iz ust v roko, da je lahko odgovoril. Pesnik je bil navdušen, da sta pravzaprav soimenjaka in da sta oba romantika. Hotel je vedet vse o rožah in še bolj o Manci, ki so ji bile namenjene. Najbolj od vsega je čudilo Francla to, da se je pesnik pogovarjal v sodobnem jeziku, jeziku mularije, ki je dneve in noči popivala pod spomenikom in si lajšala mladostniške tegobe.

-»Dej, ne bod’ drobnjakarski, Francel. Jezik živi, se razkraja in na novo sestavlja. Kaj vse človek sliši, ko tako obklesan zre v večnost. Kakšne neumnosti učijo otroke v šoli o meni in Primičevi Juliji?! Na smeh mi gre. Ok, res je, pil sem kot žolna, saj sem kot pravnik videl, da se od pravice in resnice težko živi. Bil sem zalublen, pa kaj potem?! Ker me punca ni marala, sem začel pisat take pesmi, da še sam nisem vedel, od kod. Bolj mi je obračala hrbet, bolj sem hrepenel po njej. In, nekoč je popustila, se mi je vdala. Da bo vedno moja, je zahlipala. Kaj pa moja kariera pesnika, sem pomislil? Kaj pa slava in svoboda?«

In je tako France razložil Franclu vse kar mu je ležalo na duši, da je raje nesrečen in večen, četudi v kamnu, kot enkrat srečen, od mesa in krvi. Na laž je postavil vse literarne disertacije o njemu in pesništvu, ki ga je, to je priznal, imel edino rad.

-»Če živiš svoje sanje, potem ostaneš brez njih. A realnost nas malokdaj navdihuje s tako močjo kot hrepenenje po nedosegljivem,« je rekel Prešeren in se zazrl v izklesan doprsni kip Primičeve Julije na Wolfovi ulici. Francel bi prisegel, da sta si zarotniško namignila.

Megla se je razkropila, sonce je obsijalo Prešernov trg in prodajalec rož je zdavnaj opustil lov na kradljivca. Francel se je poslovil od Franceta, ki mu je sestavil kratek verz za Manco, tako, za spomin na prijetno druženje, in stekel proti domu. Tam na Trubarjevi, v kleti majhne gostilnice Zrno sta imela Francel in Manca prijetno mišje domovanje. Smuknil je, kolikor hitro je mogel, skozi špranjo v zidu in se, srečen, zazrl v Mančin obraz, s katerega je pravkar padla tančica spanca. Odprla je drobne mišje oči in presenečeno gledala v Francla z rožami, ki so se ji vsule na obraz in dišale po večni ljubezni. Poljubila ga je na lice in mu šepnila na uho: »Imela sem tako nenavadne sanje, veš, o tebi in tistemu pesniku, kako mu je že ime…?«

Mimi Šegina

Komentiraj


Sponzorji in donatorji