Vsako potovanje je posebno doživetje in izziv. Tokrat se bomo podali na naravoslovne počitnice po indonezijskih otokih. Indonezija je predsedniška republika, po velikosti je 16. država na svetu (1.904.569 km2) in ima 261 milijonov prebivalcev (takoj za Kitajsko, Indijo in ZDA). Izmed 13.667 otokov, kolikor jih šteje ta arhipelag, bom na kratko predstavila zanimivosti s Kalimantana (Borneo), Balija, Floresa, Jave in otočja Komodo.
Vožnja po reki Kumay in obisk NP Tanjug Puting
Na Kalimantan, indonezijski del Bornea, smo prispeli iz Jakarte. To je svet, kjer se življenje odvija na reki in na ladjah. V Pangkalan Bunu smo se vkrcali na eno izmed številnih domačih ladjic, ki so običajno prevozno sredstvo na reki Kumay (črna reka). Ta je na svojih obalah, obraslimi z bujno tropsko vegetacijo, skrivala številne prebivalce: opice, dimastega leoparda, živobarvne tropske ptiče in v blatu skrite krokodile. Na poti smo videli nekaj vasi na kolih s privezi za čolne – novodobni koliščari! Vode je tukaj veliko, v času monsunov pa naraste še bolj tako da se ji tisti, ki so tukaj doma, morajo ves čas prilagajati. Na majhni ladjici za deset do petnajst ljudi je dovolj prostora za spanje na palubi, dnevno posedanje ob bogato obloženi mizi, ali pa pitje kave ob sončnem zahodu, kar je bil najlepši trenutek dneva. Takrat se reka umiri, sence se podaljšajo, nebo se preliva iz modre v oranžno rdečo, veje dreves pa se zibajo pod težo opic nosanov, ki imajo tam svoj nočni pristan. Radoživi mladiči so se igrali in izvajali neverjetne skoke, vmes pa so si vzeli čas za večerno čiščenje in čohanje. Medtem so se odrasle opice pripravljale k počitku in prizanesljivo opazovale igro mladičev. Skriti v gošči so nas opazovali domači ribiči, ki so v svojih ozkih čolnih čakali na svoj plen. Ker so v reki krokodili, ta ni ravno primerna za kopanje. Zanimivo je, da reka Kumay tiste redke plavalce »pobarva« v rdečo – še preden se pojavijo krokodili.
Srečanje z orangutani
Opazovanje orangutanov v osrčju Nacionalnega parka Tanjug Puting je posebno doživetje. Na 416.040 ha živijo tri endemične vrste opic: bornejski orangutani, proboscusove opice in nosani, dve vrsti krokodilov, več kot 230 vrst ptic, desetine kač in žab, dimasti leopard in druge divje mačke. Camp Leakey je ustanovila 1971. leta znanstvenica Dr. Biruté Mary Galdikas v cilju opazovanja divjih orangutanov po vzoru Jane Goodall, ki je vrsto let preučevala življenje šimpanz. Med tem ko smo se bližali platoju za hranjenje in opazovanje, so vodiči klicali orangutane in jih vabili na obed. Banane, kokosove orehe in drugo sadje čuvaji položijo na lesene podeste, opazovalci pa na primerni razdalji čakajo na prihod opic. Najprej ni videti ničesar. Nato se začnejo od daleč premikati krošnje dreves. Sliši se šelestenju listja, med tem pa narašča razburjanje med opazovalci, pripravljajo se kamere in fotoaparati, vse v tišini, saj so orangutani lepo vzgojeni in imajo radi mir. Ko je prišel prvi mladič, je zagrabil sadje in se umaknil na vejo, da nas je lahko opazoval z varne razdalje. Za njim so se odru približale mame s svojimi mladiči-dojenčki, pripetimi na trebuhe kot majhne, premikajoče se borše. Videle so se jim le suhe roke in noge, glavo pa so tiščali mamam v pazduhi. Najraje jedo tako, da opazovalcem obrnejo hrbte in se med seboj sporazumevajo s pogledi in gibi. Ni kričanja, ne prerivanja. Bolj samotarski si napolnijo »žepe« in gredo jest na drevo, obešeni z eno roko in z banano v ustih, ki jo vešče lupijo z zobmi. Potem se je vse umirilo. Divji prašič, ki je veselo pobiral odpadke pod podestom, se je umaknil. Podest je bil v hipu prazen in je čakal na glavnega igralca – prišel je alfa samec. Prepoznali smo ga po bogatem kožnem naborku okoli vratu, ki se mu razvije v času spolne zrelosti in se zdi kot velikanska črna ogrlica. Gledal in opazoval nas je z vzvišenostjo in jedel svoj delež počasi, z užitkom. Zmotila ga ni niti nagla ploha, ki se nam je usula za vrat. Opica z dojenčkom je na drevesu obirala veje z listi in si na glavo poveznila improvizirani klobuk. Med opazujočimi se je izvil val navdušenja. Potem je isto naredil mladi samec, a velikan se ni bil premaknil niti za milimeter. Ker dežja ni hotelo biti konec, se je zgodilo nekaj presenetljivega – mladič je obiral veje nad samcem in mu jih metal pred noge, da si jih je ta poveznil na glavo. Videti te človeške daljne sorodnike v njihovem naravnem okolju, svobodne, je nekaj, kar sodobni človek malokdaj doživi. V Nacionalnem parku skrbijo za pogozditev, varnost živali in izobraževanje obiskovalcev, v ta namen je na določenih točkah postavljen muzej z likovnim in drugim gradivom.
Poleg nosanov in orangutanov smo imeli priliko videti tudi makaka opice in gibone. Slednji so najbolj elegantni plezalci opičje vrste, z orangutani pa bi človek lahko bil kar na ti, ko smo si tako podobni.
Obisk svetišč, železniškega muzeja in kaldere z vulkanom Bromo na Javi
Jogyakarta, za katero pravijo, da je duša Jave, je živahno indonezijsko središče z nekaj izjemnih kulturnih znamenitosti: to sta hindujsko svetišče Prambanan (iz 930 n.š.) in budistično svetišče Borobodur (iz 830 n.š.). Borobudur so gradili štirideset let, zgradba je sestavljena iz več kot dveh milijonov kamnitih blokov z umetelno izdelanimi reliefi, ki pripovedujejo zgodovino kozmosa in prikazujejo Budino življenjsko zgodbo. Velja za eno sedmih čudes sveta. Prambanan je tempeljski kompleks 200 templjev, s tremi najpomembnejšimi posvečenimi Brahmi, Višnuju in Šivi. Oba svetišča sta pod UNESC-ovo zaščito. V mestu Jogyakarta je sultanova palača, kjer ta še danes živi z družino in vojsko prostovoljcev, ki skrbijo za njihovo ugodje. Javanci spoštujejo vse štiri vere: hindujsko, budistično, muslimansko in krščansko, nekateri pa si naredijo svojo lastno mešanico: poročijo se po enem obredu, pokopljejo po drugem, živijo pa po tretjem. Tako vzamejo od vsakogar kaj in živijo v sožitju s seboj in z drugimi. Ogled domačega plesa, ep Ramajano, ob polni, krvaveči luni in z osvetljenimi kupolami Prambanana v ozadju, je bilo pravljično doživetje.
Po vožnji s sodobnim indonezijskim vlakom, med Surabayo in Cemoro Lawang, smo se ustavili v železničarskem muzeju in se spoznali z razvojem prometa na Javi. Del enotirne železnice deluje še danes in je vikend atrakcija za domačine, ki se z njim popeljejo do bližnjega jezera. Indonezijci so prijazno ljudstvo in četudi cenijo svojo tradicijo, se znajo prilagoditi zahtevam sodobnih turistov. Njihovi vodiči, med katerimi je vse več žensk, so vsi angleško govoreči, dobro izobraženi in pripravljeni narediti tisto več, kar obisku otočja prinese posebno dodano vrednost.
Tisto, kar najbolj navduši obiskovalce Jave, je gotovo pot v osrčje ognjenikov. Do turističnega Cemoro Lawanga na 2217 m n. v., ki poleg lepo urejenih prenočišč ponuja nekaj restavracij in trgovinic, se je treba pripeljati s kombiji. V tem delu Jave živi pretežno muslimansko prebivalstvo. Njihove posesti so v primerjavi z drugimi bogato in lepo urejene. Ljudje se ukvarjajo predvsem s kmetovanjem. Sadijo kulture primerne za to višino: zelje in čebulo. Hiše imajo dvorišča, zelenjavne vrtove, dišavnice in sadna drevesa. Po strmi cesti so dirkali motorji, ki so glavno domače prevozno sredstvo. Zaradi porasta prebivalcev, številnih turistov in motorizacije je v mestih in na cestah velika gneča. Pobeg v naravo je nujen, če želiš doživeti tisto najlepše, kar dežela lahko ponudi. Ko smo se še v trdni temi odpravili proti vulkanu Bromo, me je zanimalo, čemu taka gneča in norenje? Vendar mi je pogled na prebujeno jutro, ki se je svetilo nad številnimi kraterji nekoč ogromnega vulkana, vzel sapo. Množice ljudi, domačinov in turistov, so se gnetle na razglednih točkah, nekateri so plezali po drevesih ali strminah, da bi premraženi in neprespani ujeli tisti čarobni trenutek dneva, ko se rodi svetloba. Imeli smo srečo – dan je bil jasen, svetloba neverjetna, vulkani pred nami kot na dlani, vsak druge oblike in barve. V kalderi premera deset kilometrov se dvigujejo trije vulkani: Bromo, Kursi in Batok. Bromo se dviguje nad morjem pepelnatega vulkanskega peska in se nahaja v narodnem parku Bromo-Tengger-Semeru. Kasneje smo ga obiskali tudi peš in se mu zazrli v grlo, ki je zaradi žveplene pare imelo zeleno rumeno barvo. Domačini na vsakem koraku prinašajo darove svojim bogovom, tukaj so hindujci našli svoje zavetišče, ko so na Javo prišli muslimani. Danes pa prihajajo s konji na katerih prevažajo turiste do vznožja vulkana. Od tod do vrha vulkana pelje več kot dvesto stopnic posutih s prahom in pepelom.
Spet na ladji, da bi odkrivali skrivnosti oceana – koralne grebene, mante in netopirje
Na otoku Flores smo se z letališča Labuan Bajo odpeljali do pristanišča, kjer je bilo več sto ladjic. Z eno izmed njih smo se odpravili na raziskovanje flore in faune tega dela Indonezije. Posadka, ki so jo od kapitana do kuharja in strežnika sestavljali moški, se je na vso moč trudila, da bi se počutili udobno in varno. Kabine so bile majhne, a čiste. Posebnost indonezijskega toaleta je ta, da sta stranišče in tuš v istem prostoru, uporabljeni papir se zbira v za to postavljeno posodo, ki jo na postojankah redno praznijo. Ob takšnem številu obiskovalcev je težko ohraniti čisto in nedotaknjeno naravo, če pri tem ne sodelujejo tudi turisti. Morje (ali reka) je njihov dom, na njem Indonezijci lovijo, spijo in se prek njega povezujejo. Ko letalski promet ni bil še razvit, so potovali z ladjami, danes pa imajo Indonezijci sodobna in lepo urejena letališča skoraj na vseh otokih. Naslednji cilj potovanja je bilo otočje Komodo in srečanje z varani (komodoškimi zmaji), verjetno najstarejšimi prebivalci našega planeta. Potovanje med otoki kjer se mešata Indijski in Tihi ocean, je polno presenečenj . Snorklanje ob majhnih otočkih sredi turkiznega morja te popelje v čisto drug svet. Koralni grebeni brbotajo od življenja – nešteto je oblik koral, morskih trav, plaščarjev in živopisnih rib ter najbolj nenavadnih morskih zvezd. Če si ob sebi zagledal mladega morskega psa ali kareto, ti je še bolj zaigralo srce. Vendar je bilo potrebno paziti na močne tokove, ki te v hipu odtegnejo obali in te odnesejo daleč stran. Poleg ogromnih mant, ob katerih so lahko plavali le najbolj urni, smo doživeli še prelet velikih netopirjev, ki se vsak večer odpravijo na kontinent »obirat« sadje. Na otočku na katerem živijo jih je vsaj en milijon in njihova dnevna selitev ob sončnem zahodu predstavlja nepozabno doživetje – v ogromni jati so več kot petnajst minut preletali ladjice in izginjali v daljavi brez najmanjšega šuma.
Z varani na varni razdalji
Varani živijo v dveh »rezervatih«, na otoku Rinca in Komodo. Opozorili so nas, da ohranjamo varno razdaljo, ker na videz lenobni in počasni, ti trimetrski kuščarji zlahka presenetijo in napadejo. Nekateri živijo sami v divjini, drugi pa odraščajo ob človeških naseljih. Hranijo se z vsem, kar miga, celo drug z drugim. Varani so pač kanibali. Varanke, da bi zaščitile mladiče, polagajo jajca v luknjah v pesku tako, da naredijo več lažnih gnezd. Po treh mesecih, ko se mladiči izležejo, se morajo skriti v prazno deblo, da jih ne požre varan ali lastna mati. Tam živijo do svojega tretjega leta, ko dovolj ojačajo za boj z drugimi varani. V njihovih čeljustih živi šestdeset vrst bakterij zato je dovolj, da žrtev ranijo in potem počakajo, da ta pogine. Ker imajo dober voh, jo hitro izsledijo. Varani so nevarni tudi ljudem, nekoč jih je od poškodb veliko umrlo, ker ni bilo dovolj protistrupa oz. ta ni bil dovolj hitro na voljo. Še ena zanimivost – varani požrejo svojo žrtev in jo razgradijo do konca, od nje ne ostanejo niti kosti.
Kulturna prestolnica Balija – Ubud
Bali je otok v indonezijskem arhipelagu in je upravna provinca Republike Indonezije. Na otoku živi 3,5 milijona prebivalcev, ki so za razliko od večine Indonezijcev, hinduisti. Iz glavnega mesta Denpasar smo nadaljevali pot do živahnega Ubuda. Kljub dejstvu, da sta kraja oddaljena le dobrih 38 km, je pot trajala par ur, nekaj zaradi ozkih cest, več pa zaradi gostega prometa, ki je največji problem Indonezije. Ljudje tukaj venomer kaj počnejo, ali na vrtovih, ali v obrtniških delavnicah. Ubud je svojevrsten center umetnosti in ustvarjalnosti, poleg številnih restavracij in trgovinic ima tudi veliko in zanimivo tržnico kjer je moč kupiti vse, za primerno ceno.
Riževe terase s posebnim namakalnim sistemom, ki služijo svojemu namenu več tisoč let, so del UNESCO-ve svetovne dediščine. Čeprav sami pridelajo velik del svetovnega riža, ga je za potrebe domačinov premalo in ga morajo uvažati. Riževe terase so postale turistična atrakcija, kjer se lahko v ogromnih gugalnicah zibaš nad glavami delavcev in palmami. Vse za veselje in instagram navdušence! Obisk Balija ni popoln brez ogleda nekaj znamenitih templjev. Med njimi je med bolj obiskanimi morski tempelj Tanah Lot, kar pomeni kopno in morje. Radi ga obiskujejo tako domači kot tudi tuji turisti. Vhod predstavljajo visoka skalnata vrata, ki ponazarjajo razklano goro Meru iz katre sta nastala vulkana Agung in Batur. Erozija je ločila tempelj od kopnega, skala na kateri stoji tempelj, še kljubuje morju. Pogled na razbesnele valove, ki butajo in klešejo skale v najbolj nenavadne oblike, te navda s strahospoštovanjem do narave. Prostor je nadvse primeren za meditacijo ali občudovanje sončnega zahoda, saj je čutiti posebno energijo zemlje, morja in neba.
Najvišja gora Agung (3142 m nadm. višine) je sedež templja Pura Pentaran Agung, ki pa zaradi nevarnosti vulkanskega izbruha ni dostopen turistom. Še danes je področje, ki ga je pred stotimi leti zalila lava, črn in neporaščen. Na mestu kjer je nekoč izbruhnil vulkan je zdaj ostal gorati obroč v katerega se je ujelo jezero Batur. Na njegovih obalah so majhne odljudne vasi, kjer še danes svoje mrtve ne pokapljajo temveč jih pustijo na grmadah, da jih pokončajo živali.
Prosim, če se lahko slikamo z vami!
V Indoneziji je turizem ena glavnih gospodarskih panog, saj tam lahko srečaš ljudi iz celega sveta. Temu je prilagojena ponudba gostišč, ki, poleg mesa vseh vrst, s pridom ponujajo različne zelenjavne jedi, riž, rezance… Pečene banane, rumene in zelene, so priljubljena specialiteta. Kdo želi lahko poskusi bakso – cmoke iz riževe moke v omaki ali pa pražene kurje nogice s prilogo. Všeč so mi bili pečeni rezanci z mesom ali morskimi sadeži, odlične so bile tudi ribe, ki jih pečejo na žaru. Obvezni dodatek je riž in omake različnih okusov, nekatere zelo pekoče. Pitna voda je v plastenkah in vas čaka v vsaki hotelski sobi oz. tam, kjer ste nameščeni.
Indonezija postreže s številnimi presenečanji, z lepo naravo in nenavadnim živim svetom, zame pa so vedno najbolj pomembni ljudje. Indonezijci so predvsem prijazni in skromni, a tudi pridni in zavzeti za delo. Ljudje, sklonjeni nad riževimi polji, delajo od jutra do mraka. V Ubudu je vrsta rokodelcev, ki znajo čarati čudovite izdelke iz tkanine, lesa, srebra, kosti… Česarkoli se dotaknejo, dobi obliko ali barvo. Nihče nikjer ne berači, kljub revščini, ki jo lahko zaslediš tako kot povsod. Najbolj nas lahko preseneti prošnja, da se z njimi fotografiramo. Belci smo zanje nekaj posebnega, simbol bogastva in uspeha, ki se ga radi dotaknejo vsaj preko fotografije. Naredite jim veselje, ugodite njihovi prošnji in se pustite fotografirati z njimi, naj nekaj vašega sijaja (čeprav namišljenega) pade tudi nanje. In, ne pozabite se jim zahvaliti v njihovem jeziku: Terima kasih!
Miomira Šegina, besedilo in fotografija ( 3.10.2018)