Ljudje so imeli, nekoč, različne ideje o tem kako živeti, kako delati, kako se šolati, biti uspešen, kako urediti okolje in naravo, kako se prehranjevati, kako organizirati družbo in ji vladati. V posmeh kritiki »nedemokratičnih« ureditev smo danes priče demokratično izvoljenim vodjem, ki nas peljejo v razprtije, sovraštvo in pogubo.  Zdi se, da jih  ni mogoče ustaviti.  Ljudstvo obstaja kot scenografija, ozadje boja za oblast, saj brez plebsa ni države, brez države ni oblasti, brez oblasti ni moči. Narodovo ni, da razmišlja temveč da dela, nakupuje, se zadolžuje, troši , se preriva v tekmi s časom, malo spi, se kiti z drobci uspeha in vzgaja otročiče, ki bodo pridni, podkupljivi, kupljivi in hitro razprodani. Kakšni starši, takšni otroci. Kritika demokracije ni mogoča, saj jo dojemamo kot edino in zveličano družbeno ureditev, ki je vsem po meri.

Ni naključja, je le logičen tok stvari, ki usmerja naše misli, obnašanje in dejanja. Poglejmo medije – kljub množici ponudnikov je videti, da vse teži k zabavi in klepetu kar v tri dni. Res je, tudi med mediji obstajajo častne  izjeme, ki se trudijo z debatami na višji ravni, a se zdi da ne dosežejo pravega učinka. Nikoli nismo imeli na voljo toliko sumljivih izdelkov in storitev.  V porastu so oglasi za zdravje in pripomočke, ki iz polmrtvega osebka naredijo polživega. Ponudba čudežnih rešitev raste premo sorazmerno s stopnjo padanja javnih storitev, s čem se (namenoma?) odpirajo vrata privatnim praksam brez resnega nadzora. Zakoni se sprejemajo ad hoc, brez razmisleka in strokovne obravnave, največkrat po meri vladajoče politične struje.  Zmanjkuje nam pravih kadrov, saj se zaposlujejo prijatelji in znanci, katerih edina skrb je kako za vsako ceno ohraniti prilagodljivo hrbtenico.  Obstaja izhod v sili – sodobna tehnologija, ki bo, tako nekateri mislijo, povsem nadomestila dobrega delavca. A tehnologija služi človeku dokler ne postane od nje odvisen, po tem samo še človek služi tehnologiji. Jo še sploh hočemo nadzorovati? Priče smo  fizični in mentalni pasivizaciji človeka.  Postali smo prostovoljni ujetniki Potemkinovih vaseh, ki ne dajejo ne udobja, ne varnosti in ne miru. Pravzaprav si miru ne želimo, kaj bi z njim? Treba se je odpreti, pokazati na FB, v tv šovu, zmagati v plesu, goltanju pizz ali vsaj na pasjem tekmovanju. Človek ni vrednota, niti je temelj modrosti in kot tak ni vreden spoštovanja. Zato se mu je lahko posmehovati, ga izkoriščati, po njemu hoditi na ta ali on način. Pomembno je le, da smo na tekočem: kdo je česa bil osumljen, kdo ga zasleduje, komu se je morebiti zameril, je kradel ali le izvajal družbeni eksperiment…. Same neumnosti, ki  nam kradejo čas in ne prinašajo rešitev ali odgovorov. Kdo bo in na kakšen način ustavil to reko pritlehnosti v kateri plavamo demokratično prikrajšani za razum, zaslepljeni z nesmislom kot edinim smislom življenja?

Ni naključja, je le logičen tok stvari, ki usmerja naše misli, obnašanje in dejanja. Naključja ni.

Mimi Šegina

Objava Dnevnik 10.3.2019 https://www.dnevnik.si/1042877735

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji