Ob jutranji kavi se je v družbi vnela razprava o veri in o tem, kdo v kaj veruje. Ob splošnem kritičnem pogledu na pojave v rimskokatoliški cerkvi, ki razkrivajo spolne in druge nečednosti posameznikov v njenem okrilju, verujoči vedno bolj ločijo vero od institucije. Na svetu je še mnogo verovanj, saj človek od nekdaj in povsod išče globlji smisel obstoja. Vedno bolj so znani pojavi vezani na doživljanje klinične smrti in kome, ki kažejo na obstoj neke druge zavesti in ta ni vezana za nobeno verovanje. Nesporne podobnosti v pripovedih ljudi, ki imajo tovrstne izkušnje nam povedo, da sta telo in duša vezana v celoto, vendar se slednja v stanju klinične smrti/kome obnaša povsem samostojno. Pogled od zgoraj na »mrtvo« telo in uvid, da je ta le naša začasna lupina, je lahko osvobajajoč. Če je res, da duša reinkarnira in se skozi telesno življenje na Zemlji uči, izboljšuje in napreduje, da bi se čez nekaj časa vrnila po nove lekcije, se zdi smisel življenja jasen. Nikoli pa v življenju ne gre vse po naših željah in načrtih. Ko nas doletijo različne tegobe in preizkušnje, se sprašujemo – od kod in zakaj ravno meni? Pravijo, da se dobro, prav tako kot slabo, vrne šele naslednjim rodovom. Že zato se je vredno za časa tega življenja potruditi in drugemu, s svojimi mislimi in dejanji, ne škoditi. Tudi boj za naravo in okolje dobi drug pomen – če pomislimo, da se bomo nekoč semkaj vrnili in užili sadove našega nenadzorovanega razvoja.

Iskanje svetega Grala, simbola večnega življenja iz katerega naj bi Kristus na zadnji večerji dal piti učencem, ni nikoli povsem ponehalo. Danes se zdi, da bo mit s pomočjo medicine in genetike postal resničnost. In kdo si želi večnega življenja? Tisti, ki si je v tem življenju priboril bogastvo in moč, prepričan, da mu vse to pripada, za vedno. Tisti drugi, ki čepi v prahu ob cesti, brez doma in družine, izmučen od bolezni, se smrti ne boji temveč upa, da mu bo v naslednjem življenju vse trpljenje poplačano z dobrim. Kdor je bil zadnji, bo prvi in tudi obratno. Tako se zdi svet v ravnovesju, ki se ob velikih katastrofah začasno podre, da bi se potem znova vzpostavilo. Z novimi ljudmi. Če življenje samo ni pravično, zakonitost pravičnosti se ohranja. Ta je, verjamem, nad voljo človeka. Zakon vrnitve nas nesporno opozarja, da ne storimo drugemu tistega, česar sami ne bi radi, da drugi storijo nam. V času naraščajočega sovraštva in strahu je to, za izgubljajoče se človeštvo, najbolj varno vodilo v prihodnost.

Mimi Šegina

Miklošičeva 4a, Domžale

29.7.2019

Kategorije: Eseji, kolumne, Pisateljica
Značke: , , , , ,

Komentiraj


Sponzorji in donatorji