Gospod Sajko Petrč, imenovan »Še pa še«, je bil vitalen osemdesetletnik, eden tistih, ki dan začnejo s pozdravom soncu in ga končajo s petnajstkilometrskim tekom. Bil je mojster za preval z zasukom čez ramo, v tem je dosegel popolnost. Nič čudnega, da je gospod Sajko zasedel častno mesto v lokalni trač rubriki gostilniških trebušonov, ki jim zaradi pobijanja rekordov v odpiranju pivskih zamaškov zmanjka energije za druge telesne aktivnosti. Anekdota neznanega avtorja je bila objavljena v lokalnem časopisu pod nazivom Športni spomin. Gre pa tako:

»Starček telovadi. Naredi prvi preval in reče: -No, zdaj še en preval naredim!

Po drugem se odloči: -Samo še preval poskusim!

Po tretjemu uspešnemu prevalu se zamisli: -Danes še nisem naredil prevala…

Po stotem poskusu reče: -Za prvič je kar dober.«

Sajko Petrč je bil nepogrešljiv član Društva jogurtovih lončkov, ki ga je ustanovil po ogledu filma Neprijetna resnica. Bil je prepričan, da je za onesnaženje okolja kriva potrošniška miselnost in polivinil klorid, v naravi nerazgradljiva spojina, nepogrešljiva surovina za izdelovanje embalaže. Naloga vseh članov društva je bila zbiranje jogurtovih lončkov, ki naj bi jih pošiljali nazaj v Ljubljanske mlekarne, Dukat, Meggle in Yoviland, vendar je bil odziv tovarn bolj medel. Jasno, da je imel Sajko največjo zbirko lončkov in pokrovov, zaradi česa je bil v dolgoletnem sporu z gospo Petrč, ki je svoj čas v hišo vnašala red in skrbela za rože, svežo posteljnino in doma pečen kruh. Umrla je zaradi srčnega infarkta nekaj dni po prometni nesreči, ki je družini Petrč vzela sina in snaho, pustila pa desetletnega vnuka Marka. Vnuk je dobro prenašal Sajkovo špartansko vzgojo – namesto da bi se družil z otroki z dvorišča, je moral najprej vneto trenirat atletiko, potem pa še karate. Sama sreča, da se je Mate Parlov odselil v Pulo, drugače bi Marko končal v boksarskemu ringu. Otroci velikokrat preživijo bolj zahvaljujoč svoji žilavosti kot zavoljo primerne nege, tako je tudi Marko brez posebnih posledic preživel okorne dedkove vzgojne prijeme in se nazadnje odločil za študij književnosti. Več časa je preživel v mestni knjižnici kot doma, sploh pa zato, ker so plastični jogurtovi lončki zasedali v hiši večino življenjskega prostora. Ni bilo čudno, da je Marko zasovražil jogurt – vonj skisanega mleka se mu je zavlekel v lase, pod kožo in za nohte.

V času pred lokalnimi volitvami, je gospod Petrč v knjižnici sklical sestanek društva, da bi s svojimi člani dal podporo upokojenski stranki, ki se je odločno zavzemala za posodobitev pokojninskega sistema in večjo zaposlenost mladih. Načelna podpora starih je bila jasna in glasna, a ko je bilo treba narediti konkreten korak za pomoč mladim, se je zataknilo. Tako tudi Sajko Petrč ni hotel prodati svoje hiše samo zato, da bi se Marko osamosvojil in da bi živela vsak v svojem stanovanju. Kam neki se mu mudi?  Po njegovi smrti bo Marko podedoval vse njegovo premoženje in takrat lahko živi kakor mu volja. Zdaj pa naj mu da mir. Marko je nazadnje obupal in se preselil v študentsko sobo svojega dekleta, študentke farmacije. Tudi ona je rada zahajala v knjižnico, kjer sta se srečala in spoznala, ko ji je iz rok nanj padel cel kup knjig Agathe Christie. Uživala je ob razvozlavanju nenavadnih povezav med umorjenimi in morilci, še bolj pa so jo zanimali premišljeni načini zastrupitev. Vedela je, da so zdravila tujek za telo in da bi lahko delovala, so morala prej prevarati človeški imunski sistem. V tovrstnem gverilskemu bojevanju med bolnim telesom in zdravilom je bilo bistvo farmacije, je menila Larisa. Včasih jo je spreletelo, ko je pomislila, da človeka lahko umoriš na najbolj preprost način, kot recimo tako, da mu daš pogoltniti šumečo tableto. Tableta se v stiku z vlažno sluznico začne napihovati, proizvajati mehurje in človek ima naenkrat polna usta balončkov, ki ga zlahka zadušijo. Larisa je upala, da se bo, prej ko slej, starčevsko srce omehčalo. Vsak teden ga je obiskala in mu mimogrede pospravila stanovanje ali spekla domače pecivo. Tako je, čisto po žensko, poskušala ohranjati načeto vez med dedkom in vnukom.

Na društvenem sestanku v knjižnici je bilo živahno. Slejko Petrč je tekal naokoli, preverjal seznam prisotnih, razdeljeval letake upokojenske stranke in upal, da bo na sestanek prišel tudi župan, ki si je prizadeval za ekološko očiščenje kraja in sanacijo smetišč. Še posebej je bil vesel, da sta mu pri pripravah pomagala Larisa in Marko. Zadnje čase je bil utrujen in ga je večkrat prevzela nenadna slabost, da se je moral odpovedati svojim večernim tekom. Ko bo te norišnice konec, bo šel k zdravniku, si je mislil in s tresočo roko iskal škatlico s tabletami. Nazadnje jo je izbrskal iz torbe in stekel v stranišče po vodo. Na hitro je zaprl vrata za seboj, v paničnem strahu, da se bo zrušil in odpovedal v tako pomembnem trenutku. Iz podolgovate škatlice z belim, tesno privitim pokrovom, je z zadnjimi močmi v usta stresel tableto, ki se mu je zalepila za jezik in je v hipu imel usta polna pene. Misli so brzele in se opotekale kot on, ki se je prijel za pipo in si v usta natočil vodo… Našel ga je nek naključni obiskovalec knjižnice: ležal je na tleh, v krču, krvave glave s katero je, najbrž, udaril ob rob umivalnika. Ko je v knjižnico prispel zdravnik je ugotovil, da je smrt nastopila zaradi zadušitve, kaj več ni mogel vedeti brez mrliškega pregleda.

Marko je dedku naredil lep pogreb, prišli so vsi člani društva, ki so v jogurtove lončke posadili mačehe in jih prinesli na grob. Larisa in Marko sta se preselila v hišo in jo uredila po svojem okusu, glede na potrebe mlade družine. Nikomur ni bilo jasno zakaj je Slejko namesto tablet za uravnavo sladkorja zaužil šumečo tableto proti osteoporozi. Duh gospoda Petrča je še nekaj časa strašil po knjižnici – snažilke niso in niso mogle odpraviti kiselkastega vonja po mleku pa naj so uporabile še tako močno čistilno sredstvo. Vonj je izginil sam od sebe šele po enemu letu, ko se je Larisi in Marku rodila hčerka. Mala Petrčka je bila žilav in trmast otrok, po Slejku, svojemu pradedku. Edina težava, ki je ni zapustila do pubertete, je bila huda alergija na mleko.

Miomira Šegina

18.3.2020

Izšlo v knjigi Zgodbe iz knjižnice, 2008

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji