Spoznala sva se nekega aprilskega popoldneva, na klopi v tivolskem parku. Rada imam pomlad in njene nepredvidljive spremembe vremena – zdaj sije sonce, naslednji hip že dežuje, ali kar oboje istočasno. Zato smo v zadregi pri odhodu od doma: vzeti dežnik ali ne, obleči lahko krilce ali kavbojke, obuti lakaste čevlje ali gumijaste škornje? Izbrala sem krilo, nove lakaste čevlje in dežnik, ki sem ga ob odhodu iz parka pustila na klopi. Pozabljivka! Tega sem se spomnila šele ob Vukovem spomeniku, ko sem z novimi čevlji stopila v lužo. Nihče ne mara izgubljati stvari, ampak jaz, jaz sem glede tega pretirano občutljiva. Kljub temu, da sem že bila na dosegu svojega cilja, sem se obrnila in se vrnila v Tivoli. V jesenskem plašču opečne barve je na „moji klopi“ sedel gospod srednjih let in nezainteresirano gledal v daljavo. Ime mu je bilo Peter, kar sem izvedela nekoliko kasneje. Dežnika ni bilo več na klopi zato sem se ozirala po sosednih klopeh.„Iščete kaj?“ me je vprašal gospod in ocenjeval z mačjim pogledom. „Ne… pravzaprav ja – dežnik. Tukaj sem pred kratkim sedela in ga pozabila, zdaj pa…“ „Mislite na tega?“ je vprašal in ga potegnil iz globin svojega plašča. Bilo mi je nerodno. „To je moj dežnik,“ sem rekla z občutkom krivde. Tipično žensko, sem pomislila, česa se sramujem, saj ga je on vzel meni in ne obratno? „Kaj, če bi se za kratek čas usedli?“ me je povabil gospod Peter brez trohice zadrege in se umaknil, da mi je naredil prostor. »Ta dežnik mi je ljub spomin,« sem hitela opravičiti svoj povratek. »Ljudem se to pogosto dogaja, da izgubljajo dežnike in ne le njih! V življenju sem našel nešteto reči, izgubljenih ali, kdo ve, morda namenoma zapuščenih? Recimo zobne proteze, poročne prstane, izvezene robčke, nalivnike s posvetili, denarnice, knjige, pisma… Ljudje so zmedeni in neodgovorni, mislijo, da se jim bodo stvari po čudežu vrnile.«

»Vsak je kdaj kaj pozabil, ali izgubil. Vi pa nikoli nič?« sem se postavila v bran. »O, veste, jaz sem specialist za zbiranje izgubljenih in zapuščenih stvari. To mi je hobi. Rad si domišljam lastnike, njihov izraz na licu, ko ugotovijo, da so nekaj izgubili, da je izginila reč, ki jim je kaj pomenila, morda tudi ne, a vendarle bi jo hoteli nazaj. V tem trenutku neka povsem nepomembna stvar pridobi neverjeten pomen. V tem ni nič nenaravnega, naš ego ne prenese, da bi bil prevaran ali ogoljufan.«

»Nihče tega ne mara,« sem rekla. »To, da imamo nekaj v lasti je na nek način potrditev našega obstoja. Ljudje se, odkar poznajo lastništvo, enačijo s stvarmi, ki jih imajo. Celo, ko jih niti ne potrebujejo več, jih težko dajo stran. Se vam ne zdi, da, ko tako jemljete tuje reči, počnete nekaj nezakonitega ali vsaj nemoralnega? Za te primere navsezadnje obstajajo biroji za izgubljene in najdene stvari, ali ne?« Usta je raztegnil v nagajiv nasmeh: »Vi bi resnično šli v tak biro, če bi sploh obstajal, in tam poiskali svoj dežnik?« Tisti trenutek se mi je ta ista ideja zazdela naivna in nesmiselna. Zagledala sem se v dežnik, ki je postal tema zanimivega pogovora, glavni lik zgodbe o rečeh, ki jih, brž ko se jih polastimo, opremimo s svojimi čustvi. Ne da bi se tega sploh zavedali. Oguljen družinski album, čop otroški las, prvo ljubezensko pismo, ročna ura, prejeta v dar za 30 let dela postajajo surogati nečesa, kar je minilo, a so spomin na pomembne trenutke našega življenja.

»Prepričan sem, da človek izgubi določeno stvar v pravem trenutku – zato, da bi jo kdo drug našel. Nekdo, ki mu je bolj potrebna.« »Je bil dežnik bolj potreben vam kot meni?« sem ga vprašala z nasmehom. Pogledal je oblake in mi prebrisano odgovoril: »Vse kaže, da bo danes prišel prav obema.«

Najin pogovor je prekinil prihod starejše gospe otovorjene s polnimi nakupovalnimi vrečkami. Za njo je pritekel mladenič v modno raztrganih kavbojkah in jo prijazno nagovoril: » Oprostite, gospa, tole sem našel na poti« in je kazal žensko denarnico, »verjetno ste jo izgubili…« Ni mu uspelo dokončati stavka, ko ga je starka napadla kot kamikaza: »Hotel si jo vzeti, a si še pravi čas ugotovil, da je prazna, kaj ne? Zato si stekel za mano, da bi igral poštenjaka…« »Kako?« se zatakne presenečenemu fantu, ki so mu oči skakale z denarnice na zlobno starko in spet nazaj. Odvrgel je denarnico na tla, kot bi bila kužna in pljunil k starki, da bi tako rad spral sramoto s katero ga je umazala. Jezno je odvihral proti svoji družbi, ki ga je čakala.

»Kakšna mladina! Grozna in nehvaležna. Ko bi mi imeli vse to, kar oni imajo…« je začela drobiti starka naprej pričakujoč, da bo dobila potrditev z najine strani. Gospod Peter je pobral denarnico in pogledal njeno vsebino. »Gospa, a je ta denarnica res vaša?« »Kako, če je moja? Seveda je!« »Zakaj ste potem rekli, da je prazna in užalili tega prijaznega fanta? Tukaj je vsaj 50 evrov!« Osorno je odgovorila: »Kaj vas briga!« »In kako vam je ime?« se je delal gospod, kot da je ni slišal. Gospa je spustila vrečke na tla, si zavihala rokave, pripravljena na boj. »Kdo pa ste vi, da me tako izprašujete, policaj, ali kaj?« »Ne, to pa ne, samo bi rad preveril dokument, ki sem ga našel. No, prav, če nočete povedati imena pa vsaj povejte vaš naslov?« je gospod vztrajal.

»Poklicala bom policijo!« je z odurnim glasom zakričala ženska. »Le dajte,« se Peter ni dal zmesti. »Vi, vi… sram vas naj bo!« je ostala brez sape, zgrabila vrečke in besnega koraka odšla naprej. Za seboj je še odvrgla obsodbo: »Nekoč so kradli mladi, zdaj pa starci kradejo starkam!«

Bila sem zgrožena nad dogodkom, ki sem mu bila priča. Gospod Peter je pospravil denarnico v žep in dodal: »Toliko o poštenosti, morali in vsem podobnem o čem so nas nekoč učili. Ali zdaj razumete vlogo zbiralca izgubljenih stvari? Brez nas bi bil svet poln izgubljenih stvari, ki bi se, prej kot slej, spremenile v smeti. Smo pomemben člen v reciklažni verigi, če me razumete?« Pretegnil je noge in dodal: »Vidim, da bo res deževalo, jaz pa nimam dežnika,« se je še zadnjič prijazno nasmehnil in se prožnega koraka odpravil prosti mestu.

Obsedela sem na klopi, kot bi se prebujala iz globokega spanca. Se je vse to res zgodilo ali ne, spraševala sem se medtem ko so dežne kaplje spet močile moje nove čevlje. Odprla sem dežnik in se napotila proti Čopovi ulici. Pogled  mi je begal naokoli, kot bi iskala nekaj… izgubljenega.

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji