Zbudi ga prvi radijski program, ko se za par minut oglasi glas voditeljice z udarno novico o številu srečnih dobitnikov številke 19 v državi. Njiju ni med njimi. Nato sledi kratka prekinitev. Po petih minutah se radio oglasi še drugič, tokrat z otroškimi glasovi, ki tisti dan odgovarjajo na vprašanje, kaj bi bili radi, ko odrastejo. »Jaz bi bil rad smetar. Imajo tako velik kamion in vsako jutro drvijo z njim po mestu.« »Jaz bom pa zdravnica, rada pomagam ljudem.« »Jaz bom pa predsednik ker…«. Radio samodejno utihne, upajoč, da je opravil vlogo budilke. On končno odgrne pregrinjalo in začne migati s prsti na nogi, vsaj desetkrat jih prepogne gor in dol. Upa, da bo tako omilil napredovanje rasti halluxa valgusa, ki se radostno debeli na členku levega palca. Kako ga je doletela ta nadloga, ko pa ni nikoli nosil ozkih čevljev ali visokih pet? To bi morala biti ženska bolezen, pomisli užaljeno. Členki v plesu gor in dol tiho pokajo med tem ko on razmišlja, kako nekomu pride na misel, še to otroku, da bi postal predsednik?! Verjetno je napaka v programu, se hudomušno namuzne.

Žena še spi. Ali se dela. Vstal bo, čeprav drugače zjutraj rad poležava. Vendar v tej nevsakdanji omejitvi gibanja, ko bo nekaj časa delal od doma, pomisli na to, da imata v stanovanju le en primeren prostor za vadbo. Zato se podviza. Tudi ona rada zjutraj telovadi, včasih še meditira. Neumnost, odmahne z roko in začuti, da se mu prebuja prebava. Paziti mora, da prehitro ne porabi toaletnega papirja. Nihče niti približno ne ve, koliko časa bodo delili številko 19. Dokler jih ne umanjka, najbrž, zaključi med tem ko sliši ženino pretegovanje v postelji.

»Draga, ti kar spi, danes bom jaz prvi telovadil,« se ji priduša. Če že hoče, lahko meditira tudi v postelji, samo naj mu da mir. Ne ve zakaj, a to mu gre na živce. Mižiš, nek glas ti narekuje, da sprostiš rit, greš v tunel in se najdeš v raju. Ali tako nekako. Enkrat, najbrž ni bil pri sebi, ji je obljubil, da se ji pridruži pri tem, a ni mislil resno.

Ona odpre oči, zrak v sobi jo duši. On  nikoli ne prezrači, pomisli in počasi pride do okna, razgrne zavese, da bi v sobo spustila jutro. Ptiči se oglasijo, kose ima rada, ker tako lepo pojejo. Suša je, brskajo po izžeti zemlji v upanju, da najdejo kaj za pod kljun. Ko se bodo izlegli mladi, se bosta s kosovko podila naokoli kot bi jima šlo za življenje. In jima bo tudi šlo – za mladiče. Rože pod balkonom se odpirajo – v veliko veselje so ji. Najbrž se stara. Mladim rože ne pomenijo veliko. Imajo opravka s seboj, otroci in službo. Kdor nima otrok ima vsaj psa, ali dva. Po lastni podobi.

Pretegne se, naredi nekaj globokih vdihov in odide v kopalnico. Spet jo je prehitel, pomisli nejevoljno, telovadba je šla po gobe. Umije se, se preobleče in gre v nekdanjo otroško sobo. Tam ima za silo svoj kotiček, vendar ni prostora za blazino, da bi na njej naredila pet tibetancev. Ali vsaj pet pozdravov soncu. Pa nič, prižge cd z prijetnim glasom Sanje Rozman – z meditacijo blaži posledice skupnega iskanja prostora za življenje. Upa, da je tokrat ne bo zmotil. Odkar dela od doma, je postal še bolj naporen. Zadnjič jo je sredi meditacije vprašal, koliko časa je do konca??? Drugič je vstopil v sobo z vprašanjem, če ve, kje so njegove nogavice? Seveda mu je prvič prijazno, drugič malo manj prijazno povedala, da jo to moti in naj tega ne počne več. Užaljen se je zabubil v računalnik in ni spregovoril z njo cel dan.

»Dobro jutro,« si rečeta, ko se srečata se v kuhinji. Na radiju vrtijo novice, on pripravlja zajtrk, ona skuha kavo. Sedeta za mizo in si zaželita dober tek.

Številko 19 je od nekdaj imela rada, le zakaj so morali Koroni – Covid 19 pripisati ravno to številko, pomisli zadovoljna, da nobeden od njiju ni srečni dobitnik.

 

1.4.2020

Komentiraj


Sponzorji in donatorji