Marinka je bila samska. Delala je v znanem slovenskem podjetju kot visokokvalificirana tajnica. Tukaj je opravila pripravništvo in ostala. Zaradi svoje resnosti in zadržanosti je veljala za zanesljivo in zaupanja vredno uslužbenko. Po videzu ni odstopala, pravzaprav je bila neopazna: brinetka drobne postave, oblečena v kostum temno modre barve. Takšno je bilo tudi pohištvo, okvirji slik in vsi drugi nepremični objekti v pisarni. Kot bi bila del tega interiera, ki ga je vestno in neomajano obvladovala. Direktor ji je zaupal in v njej iskal oporo, nekoliko prikrito, kot se za človeka na njegovem položaju spodobi. Tajnice so nepogrešljive, obenem pa dajejo vtis, da so le instrument v roki svojega nadrejenega. To, da ji je direktor zaupal obveznosti, ki so bile daleč od opisa delovnih nalog, si ni štela za prednost. Poleg vseh dnevnih, tedenskih in mesečnih poročil, organizacije službenih poteh, priprave sestankov in drugega tajniškega dela, je skrbela še za njegove položnice, za opravičila njegovih šoloobveznih otrok in še kaj. Enkrat je za povrh zanje morala organizirati poletne počitnice. Dejstvo, da je lahko sama izbrala lokacijo in celoten aranžma, ji ni bilo v nobeno tolažbo. »Presneto! Kaj še ni opazil, da je pri petdesetih odrasel mož in da bi lahko shajal brez treh mamic? Ena zadovoljuje njegove potrebe doma, druga v srcu, tretja pa v službi – tako res ne moreš imeti preveč skrbi.« V smeh jo je spravljalo dejstvo, da tak možak vodi kolektiv tisočih ljudi. »Takšne bi jaz, še preden se usedejo na direktorski stol, poslala v pragozd za pet dni, brez mamice in postreščkov, da dokažejo koliko so res sposobni preživeti sami,« je premlevala Marinka v sebi in pogoltnila velik cmok, ki se je z leti večal in večal. Tiho in zavzeto je opravljala svoje delo zavedajoč se, da pri drugih v kolektivu izziva strahospoštovanje, a tudi zavist.

Edino, kar je resnično počela z zadovoljstvom, je bila skrb za roke: negovala jih je in varovala pred leti in pegami. Vedela je, da so vrat in roke najbolj očitni izdajalci starosti. Ta majhna nečimrnost je storila, da so bili njeni nohti vedno urejeni po zadnji modi. Navado, da večkrat potegne svoj delovnik še po peti uri, so si razlagali s tem, da je samska in da doma nima kaj početi. Dokler delo igra glavno vlogo v življenju uslužbencev, se nihče ne pritožuje zaradi nadurnega dela. Marinka je s pridom izkoriščala to dejstvo. Počakala je, da čistilke opravijo svoje delo in odidejo, nato pa je šla v direktorjevo pisarno, zaklenila vrata in spustila rolete. Le kaj je počela v direktorjevi pisarni? Čas razkrije še tako majhno in nedolžno skrivnost. »Dobronamerni« prišepetevalci, katerih mrgoli tam, kjer je treba zasejati dvom, so počasi in previdno pletli mrežo dovtipov in namigov. To niso bile obtožbe (kdo bi se upal Marinki kaj očitati?), le navidezno nedolžne opombe, ki so podžigale domišljijo zdolgočasenih uslužbencev. Marinka je bila neobčutljiva za govorice in jim ni nikoli posvečala pozornosti. Tisti, ki ne sodeluje v vsakodnevnem obredu pitja kave in zanemarja pomen sproščenih klepetov postane, prej kot slej, žrtev opravljivcev.

Tega popoldneva je Marinka počakala, da so vsi zapustili oddelek. Zdelo se ji je, da so še čistilke nenavadno hitro opravile svoje delo in se ob tem skrivnostno muzale. Ampak tega se je spomnila kasneje, ta hip se ji je mudilo, da bi čim prej zaklenila vrata direktorjeve pisarne. Bližal se je svetovni dan žonglerjev in ta je zaposloval vse Marinkine misli. Dež je padal v ritmu koračnice, a ko so rolete padle in pokrile okno, je njegov zvok ostal zunaj. Marinka je slekla suknjič, razrahljala bluzo in si nataknila snežno bele bombažne rokavice. Iz črne poslovne torbe je vzela sedem rdečih žogic in jih razporedila na direktorjevo mizo iz mahagonija. Vdihnila je globoko, kot da se pripravlja na skok, a je ob izdihu obmirovala in v roke vzela tri žogice, mehke in ravno prav velike, da se lepo usedejo v žensko dlan. Začela jih je metati, vedno višje, da so se skoraj dotaknile stropa. Venčku v zraku je nato dodajala eno po eno žogico, dokler jih ni bilo sedem. Delala je zbrano in zavzeto, tako kot je delala vse – vešče je lovila rdeče kepice, jih preprijemala in z njimi v zraku oblikovala zvezde in kroge, zdaj so letele čez desno, zdaj čez levo ramo, nad glavo, pod kolenom… Ko je hotela ujeti vse žogice in jih zložiti na stegnjeno roko, da bi lažje popadale nazaj v črno torbo, je na hrbtu začutila poglede. Počasi se je obrnila z žogicam na roki in ugotovila, da je pozabila zakleniti vrata. Pred njo je stal direktor in pet špec-kahelj iz oddelka. Gledali so jo v popolnem navdušenju, ko je zaključila svojo vajo in elegantno, brez napake, pospravila vseh sedem žogic z roke v torbo. Popadale so vanjo kot rdeč slap, ki se je izdajalsko razlil tudi na Marinkina lica, čeprav je ohranila mirno kri. Počasi, brez opravičevanja, je slekla bele rokavice in jih pospravila v žep. Direktor je odprl usta v želji, da bi izrazil začudenje, obtožbo, bog ve kaj, a je ostal, kot riba iz risanke Nemo – brez glasu. Sodelavci so bili prav tako presenečeni. Kar so videli, je presegalo njihovo pritlehno domišljijo in nekateri so iz navdušenja vzkliknili: Bravo! Neverjetno! a so se, takoj za tem, potuhnili in skrili za hrbet direktorja.

Marinka je svoji odpovedi priložila izvid z zadnjega sistematičnega pregleda kjer je, po navedenih diagnozah o splošni preutrujenosti in nekaj nesimptomatskih obolenj, zdravnik pripisal še prijazen nasvet: »Priporočamo čim več aktivne sprostitve in lahke rekreacije.« Ni bilo opravičilo, bila je gesta, ki je opozarjala na nesmisel delovnih zahtev in pričakovanj, da bi bili zaposleni brezčutni stroji, ki nimajo napak.

Ob svetovnem dnevu žonglerjev je Marinka sedela v vrsti za žirijo in z očitnim navdušenjem uživala v nastopih izvajalcev žonglerskih veščin. Dogodku je sledila podelitev nagrad in plaket, ki jih je Marinka, v imenu žirije, izročila najboljšim. Na licu ji je svetil nagajiv nasmešek, ki ga je na televiziji, čisto po naključju, ujel direktor med iskanjem programa s sejo o vladinih ukrepih za izboljšanje delovne učinkovitosti.

Mimi Šegina

Komentiraj


Sponzorji in donatorji