Krt Korenjak

Cecilija je bila pridna vrtičkarica – vsak dan je pulila plevel, zalivala mlade sadike, skrbela za kompost in se veselila vsakega poganjka. Zdelo se ji je, da sliši šepetanje semena, njegovo napenjanje in pokanje skorjice tam, kje je pognal kalček, žejen sonca. Najbolj je bila ponosna na svoj korenček – rumeno oranžen in mesnat se je zavrtal v tla kot količek, da ga je komaj izvlekla ven. Pri tem ji je kdaj pa kdaj pomagala vnučka Maja, ki pa je bila navdušena ljubiteljica babičinega korenčkovega soka. Korenje je zdravo za oči, so pravili, pa še sladek, sočen okus ima – kdo ga ne bi imel rad? Celo krt Damjan, ki se je pred kratkim naselil na Cecilijin vrt, ga je vzljubil, mislim, korenje. Ko je Cecilija hotela izpuliti nekaj oranžnih, lepo debelih korenčkov za juho, je presenečeno ugotovila, da so koreni do polovice obžrti. Na srečo so krti slepi in tudi Damjan je pojedel le vsak tretji korenček, a škoda je bila storjena in Cecilija si je zadala nalogo, da krta odžene z vrta. Samo, kako? V trgovini so prodajali nešteto strupov in pasti, a njej se je živalica vseeno smilila. Pravzaprav se je čudila, saj je vedela, da krti jedo le črve, voluharje in žužke.

Krt Damjan je imel majhen tranzistor, ki mu ga je za rojstni dan podaril oče, zato je bil seznanjen z vsemi novotarijami v človeškem svetu. Vsak dan je poslušal poročila in zdravniške nasvete. Pridno je telovadil, se plazil pod zemljo in kopal rove ter odvečno prst odlagal na površje, a kljub temu se ni počutil dobro. Kožuh se mu ni več tako lepo svetil kot nekoč in tudi kremplji so se mu pogosteje lomili. »Pomanjkanje vitaminov, to je to,« si je mislil Damjan in sklenil, da mora nekaj ukreniti.

Domislil se je, da bi postal – vegetarijanec: če je zelenjava zdrava za ljudi, bo tudi za njega, si je mislil. Uboga Cecilija, bolj je zalivala in plela, bolj se je Damjan redil in pobiral njeno z muko pridelano zelenjavo. Pa ni bil hudoben, sploh ne, le videl ni dlje od nosu. Pravzaprav na začetku sploh ni nič videl, kar je za krta povsem običajno. Ko je postal lačen, se je sprehodil po rovu in z noskom potipal naokoli – dva črva sta bila enakovredna dvema korenčkoma, njegov račun je bil preprost. Da bi trpel lakoto, na to pa Damijan ni niti pomislil! Kakor je škodljiva požrešnost, je tudi neješčnost, pravijo zdravniki in temu ni bilo moč ugovarjati.

V enem mesecu očiščevalne kure, ki se jo je lotil krt Damjan, je na vrtu tete Cecilije zmanjkalo lepo število korenja, zakaj to je zelo dišalo našemu vegetarijancu. Toda kljub spremenjenemu jedilniku se Damijan ni počutil nič boljše – vse bolj težko je sopihal in kar je bilo najbolj moteče, ščemele so ga oči. S svojimi krempljastimi rokami tačkami si jih ni mogel pometi in zato so mu kar naprej tekle solze. Naenkrat ga je motila tema in tudi vohal je bolj malo. Že prej je slabo slišal, zdaj pa se je pošteno prestrašil, saj je postal gluh kot top. Zdravniških nasvetov ni mogel več slišati, četudi je navijal radio na najvišjo glasnost. Zato mu ni ostalo drugega, kot da gre na obisk k zdravnici Metki. Ta je živela v rovu sredi koruznega polja. Damjan se je pošteno upehal, da jo je našel.

-Pozdravljena zdravnica Metka, je dahnil krt Damjan, ko je vstopil.

-O, pozdravljen, Damjan. Kaj pa te je prineslo k meni?

-Prosim, govorite glasneje, ker vas zelo slabo slišim, je odvrnil Damjan.

Zdravnica Metka se je nasmejala in ponovila isto, tokrat malo bolj glasno:

-Pozdravljen, Damjan, povej, kaj te muči?

-Nič dobrega … upehan sem, oči me ščemijo, slišim komajda kaj!

-Povej, kaj si jedel zadnje čase. Saj ljudje stresajo vse možne strupe, da bi pregnali nas, zemeljske živali. Mogoče si se s čim zastrupil?

-O, to pa ne bi rekel. Živim na vrtu gospe Cecilije, kjer je vse zelo naravno, brez strupov in umetnega gnojila.

-Mogoče so se zastrupili črvi ali voluharji, ki si jih jedel?

-Ne, ne, tudi to ne bo držalo, je zmajal z glavo Damjan. Zadnje čase jem samo korenje  … kako bi rekel, sem prestopil med vegetarijance. Nič več mesa, zdaj jem samo zelenjavo. Pravzaprav bi se lahko imenoval korenjetarijanec, saj sem jedel le njega in tu in tam kak peteršilj. Na radiu sem slišal, da je to zelo zdravo.

-S korenjem si ljudje zbistrijo oči, zanje je to dobro, ne pa za krte! Pusti, da te pregledam, je zagodrnjala zdravnica Metka in vzela stetoskop, da bi mu poslušala srce, z majhnim kladivcem pa je potrkala po njegovih nogah ter si pozorno ogledala poškodovane kremplje. Na koncu mu je z lučko posvetila v oči in ušesa. Hmmm, mmm, je mrmrala in v roke vzela veliko injekcijo z vodo. Damjan se je nekoliko ustrašil, a je vseeno pustil, da mu je z brizgom vode očistila zamašena ušesa. Očitno se je v njih nabralo preveč prahu in zemlje!

-Tako, je rekla zdravnica Metka, ko je odložila svoje pripomočke. Napisala ti bom recept: trikrat na dan pest zmletih črvov, in kapljice za oči iz kamilic, da te oči nehajo ščemeti. V enemu mesecu boš kot nov!  Nehati moraš s to korenčkovo prehrano, ker se ti je nabralo preveč vitamina A, ki ga krti sploh ne potrebujemo. Naše telo in oči so navajene na temo in vlago, zato ne poslušaj več zdravniških nasvetov, namenjenih ljudem. Raje poslušaj domačo glasbo, pa še boljše volje boš postal!

-Najlepša hvala, je rekel Damjan preden je odšel.

V sebi pa je bil nekoliko razočaran – korenje je tako sladko, sočno, hmmm, res se mu bo težko odreči. No ja, ga bo vsaj več ostalo za Majo, ki se tako rada igra z njegovimi krtinami. Naslednjič, ko je prišla z babico Cecilijo na vrt in pulila korenje iz tal, je veselo naznanila: Cel je! Tudi ta, pa še ta …

Nenadoma se je zresnila:

-Babica, kaj to pomeni, da je krt umrl?

Cecilija jo je hitro potolažila:

–Ne, kje pa, mogoče se je odselil kam drugam, ali pa je šel samo na poletne počitnice, na morje.

-Misliš? jo je nejeverno spraševala Maja.

-Gotovo. Tudi živali potrebujejo počitek!

Cecilija je s še več veselja nadaljevala z zalivanjem solate, Maja pa je previdno razgrnila eno izmed krtin in vanjo zašepetala:

-Hej, Damjan, nič se ne boj, nekaj korenčkov ti bom vseeno pustila, saj jih je zdaj zame čisto dovolj. In, lepo se imej na morju!

V luknjico mu je hitro, da je babica ne bi videla, spustila eno karamelo za popotnico.

 

Mimi Šegina, 2015

 

 

 

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji