V kupeju drugega razreda je avgustovska vročina stegovala utrujene noge in se naslanjala na zaspano žensko, ki je z eno roko držala torbico, z drugo pa vnuka. Vlak je speljal in novi potniki, ki so vstopili na postaji, so iskali proste sedeže. V kupe je vstopila rjavolaska srednjih let: »A lahko prisedem? V sosednem kupeju se je nagnetlo na en mah sedem mož, vsi prepoteni in lačni, kar slabo mi je postalo… Reveži so utrujeni od dela, nič jim ne zamerim, samo ne morem vohati njihovega potu in hrane.« Desetletnik, ki je dremal na ramenu prijazne in z življenjem spravljene babice, je nenadoma odprl oči in si z zanimanjem ogledal novinko. Drobne rasti, okroglih oči in nasmejanih ustnic, je še naprej stiskala svojo torbo v naročju, čeprav je bilo dovolj prostor, da bi jo položila na sosednji sedež. Ker je babica bila tiho, je ženska drdrala naprej: »Danes je res vroče! Če ne bi bilo nujno zaradi dela, se sploh ne bi podala na pot, a kaj hočemo, tako je pač…« Gospa z vnukom ji je prikimala, se obrnila na drug bok in začela iz torbe vleči popotnico in pijačo. Na koncu je potegnila še vrečko z bomboni in jo ponudila sopotnici.

»Joj, hvala, vzela bom kar dva, če nimate nič proti. Tako hitro sem se odpravila na pot, da mi ni uspelo kupiti nič razen vode… a saj ni hudega, potovanje ne bo dolgo, dve uri pa sem doma. Boste cigaret?« je ona ponudila ženski in med njima je stekel zanimiv pogovor. Beseda je s poletne vročine in slabih vlakov skočila na bolj osebne teme. »Kaj je fant? Ti je dolgčas? Glej, v sosednjem kupeju je deklica tvojih let, kaj če vaju seznanim? Škoda je, da se dolgočasita.« Fant je grizljal sendvič in poskušal gledati skozi okno, na rahlo je odmahnil z glavo in tako pokazal, da ga njena ponudba ne zanima. »O, ja, naš fant ima rad starejše deklice – nazadnje se je zaljubil v sestrično dvajsetih let in je rekel, da bi se kar ženil.« Je pritegnila babica vranjih las in oči, se nasmehnila in pobožala fanta po laseh: »Nič čudnega, saj je navajen družbe odraslih. A ima še čas, nič se mu ne mudi.« »Moj sin pa ima že sedemnajst let, a se še vedno drži doma, pravi, da ne rabi punce, ko ima mene. Upam, da bo kmalu drugače in da bo začel loviti dekleta. Če bo imel očeta za vzornika, se ne bojim, da bo ostal pri meni.« Je malce z grenkobo dodala. Babica jo je pogledala in ni rekla besede, le prikimala je in čakala, da bo slišala nadaljevanje. »Veste, ločila sem se po 18-tih letih idealnega zakona. Po poklicu sem pravnica, a mi delo v pisarni ni nikoli ležalo. Rada delam z rokami, ustvarjam in oblikujem. Imela sem gostilno, hišo, motor in dva avta, a je čez noč vse šlo. Izvedela sem, da ima mož mlado ljubico, neko kmečko dekle, mlajšo od najine hčere. Dve leti sem reševala zakon, a nisem mogla odpustiti in pozabiti, kaj mi je naredil. Glasbenik, vedno zdoma. Dokler sem hodila z njim je še šlo, a potem so prišli otroci, dom in je bilo treba postoriti sto stvari. A jaz sem sposobna ženska, nikoli mi ni bilo nič težko. Dva zlata otroka imam, še sta z menoj in srečna sem, njemu pa je, kakor si je postlal. Mladi je naredil otroka, zdaj mora ustvariti vse na novo, saj je nama vse zgorelo in hiša in gostilna… Dve leti sem poskušala zakrpat kar se je dalo, oba starša sta mi padla na posteljo, bila sem brez službe… Če bi prej vedela, kaj me bo zadelo, bi vzela štrik in se obesila, saj ne bi verjela, da to živ človek lahko prenese. Pa sem! Zdaj namesto motorja vozi staro katr’co, meni pa odlično gre: imam svojo cvetličarno, najboljšo v mestu, stanovanje, otroka… Zdaj sem mirna in se ne prebujam po noči in se ne sprašujem, kje spi in s kom je. Človek ne ve, česa je zmožen.« Babica: »Ah, moški so drugačni – oni mislijo, da se nikoli ne morejo postarati. A ko pridejo v tista leta, ko jim, saj veste moč pojenja, takrat upajo, da jim mlada ženska lahko podaljša rok trajanja. Tudi moj je imel tako obdobje, samo se je hitro spametoval. Jaz sploh nisem ničesar izvedela, saj me ni niti zanimalo, doma je šlo vse tako kot je prav. A nikoli ne veš, človeka ponese, potem pozabi na pamet…« Vnuk je že zdavnaj pojedel svoj sendvič, v rokah je tiščal sok in se je delal, da ne posluša in ne razume o čem teče beseda. Zavesa na odprtem oknu se je igrala s sliko pokrajine: zdaj so se videle ovce, zdaj pa nizke kmečke hiše, pa seniki in kosi reke. Vrata so se znova odprla in vstopil je starec z velikimi očali in drobno postavo: »A lahko prosim, prisedem? Povsod je že polno.« Ženski sta pokimali, dedek se je stisnil ob vrata in poskušal fantka spraviti k besedam. »Joj, kako je vroče, a je tebi tudi? Če bi se rad ulegel, ti le daj, nasloni se name, nič se ne boj. Moja vnukinja je v sosednem kupeju, deset let ji je, če hočeš, te spoznam z njo?« Deček nič ne reče, a se le odpravi na hodnik, v izvidnico. »Tako sem žejen, pivo bi spil, pa ne smem.« »Zakaj pa?« vpraša simpatična rjavolaska. »Ne smem, ta stara mi ne da. Moram jo ubogat.« »Pa saj vam jo jaz kupim, ona sploh ne bo vedela. Dajte, res mislim.« »To pa ne. Ko si enkrat star, moraš poslušat ženo, ker je težko biti sam. Tako sem tudi svoji materi rekel, ko je oče umrl: stara boš, sama in težko ti bo padlo. Poroči se, ne skrbi za nas. Čeprav so sestre in brati debelo gledali in mi niso dali prav. A vi, vi ste poročeni?« »Nič več, zdaj sem sama.« »A, treba je biti potrpežljiv in vztrajati.« »Saj je mož mene prevaral in pustil, ne jaz njega. Jaz ga ne bi nikoli. A kaj čem, če ni šlo zlepa, nima smisla vztrajati.« »Vseeno, pa se znova poroči, saj si še v letih, ko lahko koga najdeš. Sam čakat ne smeš in žalovat za tem, kar je bilo.« Rjavolaska odpre vrečko s piškotki in si vzame čas za premislek. »Pravzaprav imam enega prijatelja… Zdaj bo drugo leto, ko sva skupaj. Je že hotel, da bi se poročila, a jaz, jaz ne vem, če si to želim.« »No, vidiš, torej imaš človeka, ki mu lahko zaupaš. Kaj pa se bojiš, zakaj pa bi bila sama, če pa je življenje lepše v dvoje?« »Otroka sta še tukaj, z mano. Saj ljudje mi ne bi nič očitali, vsi vedo, kako je bilo z mano in z možem, ampak otroka… njima ni vseeno. Še posebej sin je navezan name. Zameril bi mi, vem.« »Težko je, ampak, pomisli, otroka bosta odšla, ti pa boš ostala. Jaz ti pravim, da to ni pametno,« stari ne popušča.

»Ampak, kaj naj naredim, če je deset let mlajši od mene?« »Komu mar, če se imata rada?« pristavi še babica, ki je ravno stopila ven iz kupejske svetovalnice za družinska vprašanja in šla poiskat svojega vnuka. Rjavolaska se oglasi na mobilni klic, dedek zapre okno in se usede na svoj prostor. »Ljudje se danes težko prilagodijo, a drugače se ne da živeti. Jaz pomagam moji stari, ona pa me pocerkla, mi kaj dobrega skuha, mi postelje in opere. Kaj bi pa jaz sam? Mladi so danes druge sorte, a ko bodo ostareli, bodo že videli. Ma, veš kaj, če je fant dober, se ti kar poroči. Tudi otroka bosta zadovoljna, ko bosta videla, da si srečna.« »Joj, ste pa res vztrajni. Če pravite, da ste čisto blizu mesta, potem pa pridem s fantom k vam na obisk.« »Evo, zdaj moram ven, to je moja postaja, a ti kar pridi in ga pripelji. Jaz ti bom takoj rekel, če je pravi ali ni zate.« Zmenjeno!« Na naslednji postaji izstopi še rjavolaska. Na postaji jo čaka prijatelj, ona pa se ozre nazaj in dolgo maha potnikom v kupeju.

 

Mimi Šegina

2 Komentarjev do sedaj.

  1. Dule says:

    lepo napisano ! Zelo lepo !

Komentar na Dule


Sponzorji in donatorji