Dom počitka v manjšem kraju nedaleč od Ljubljane. Dež tolče po velikih oknih. Na hodniku ob oknu je Jože, starec 90-tih let, v vozičku. Plete šal. Mimo pricaplja Tine, sedemdesetletnik, ki si pri hoji pomaga s palico. 

Tine: Ej, Jože, Jože, vsak dan ti gre bolj na babje. Kaj to delaš?

Jože: Norveški vzorec … Šal za Manco. Tako ga bo vesela!

Tine: Saj veš, da je ni več.

Jože: Bo koj nazaj. Šla je v trgovino po kavo.

Tine: Manca je že dolgo na pokopališču.

Jože: Ja, rože je odnesla mali Jani, tako kot vsako soboto.

Šele zdaj Jože dvigne pogled s šala in se zagleda v Tineta.

Jože: Poglej se, kakšen si – s to pasjo verižico okoli vratu!

Tine: Vidiš, kaj pomeni razlika 20 let – ti si še v kameni dobi, jaz pa v postmoderni. Tole je zadnji model Ericsona: lahko fotografira, snema, poje, govori in dela prek interneta.

Jože, se mu zasvetijo oči: A tud’ kapučino lahk’ skuha?

Tine, naveličano: Ti in tvoj kapučino! Včasih si pil makiato: »Prosim eno kratko, s čisto malo mlekca!«

Jože, opravičujoče: Takrat me je mleko napihovalo, danes pa nič več. Odkar so mi skrajšali čreva, nimam več teh težav.

Tine: Kave pa vseeno ne smeš pit.

Jože: Psss, pridi bliže.

Tine se skloni k njegovim ustnicam.

Jože: Poslušaj, a je kje blizu kakšna kavarna? Kaj, če bi na hitro skočila na eno kavico? Pogrešam njen vonj, Manca pa bo kdove kdaj nazaj.

Tine: Lahko ti prinesem en kapučino s čokolado iz avtomata. Imam nekaj drobiža, mi boš že še vrnil.

Jože: Blek, tale kava iz avtomata, ne maram je! V plastičnih kozarcih, s plastično žličko. Ne, hočem ta pravo kavo, espreso, da mi jo prinese natakar. A razumeš? Kaj praviš, a greva?

Tine se ozira po hodniku, omahuje.

Tine: Toliko časa nisem bil zunaj, da ne vem, če je kakšna kavarnica blizu. Počakaj, bom pogledal na Ericsona. Tukaj je internet, aha, www.najdi.si, Domžale, kavarna.

Jože, pričakujoče: A je kaj?

Tine: Najbližja je za vogalom, čez glavno cesto. Florjan.

Jože: To je predaleč, sigurno bi nas ujeli. Z vozičkom ne moreva čez glavno cesto. Kaj pa Vele? Tam je bil v pritličju včasih en bifejček.

Tine: Veš kaj, greva v Vele pa bova kaj našla.

Jože, srečen: Ja, greva hitro, kmalu bo kosilo in nas bodo klicali k mizi. Glej, še dež je nehal padat. To je dober znak.

Tine: Pospravi pletenje, da se ne zgubi po poti.

Jože: Evo, dal ga bom v torbico. Pojdiva, ne obirajva se.

Tine: Na, drži mojo palico.

Tine poda palico Jožetu, prime voziček in hitro oddrvita po hodniku ven. Zunaj pa sonček, ptički.

Jože: Joj, kako je lepo: sonce po dežju! Hej, Jože, daj bolj počasi, da se naužijem te lepote.

Tine: A hočeš svoj kapučino ali ne? Tiho bodi in dobro se drži. Aha, tukaj desno, čez parkirišče. Joj, kolk si težek, ma’ bi moral shujšat. To ni dobro za moje zdravje (sopihajoč).

Jože se zareži in pospešuje hitrost s palico, ki jo ima v roki. Gre jima čisto na otročje.

Jože: Se spomniš, ko sva enkrat šla s kolesom v Koseze, pa sva zletela iz ovinka naravnost v bajer?

Tine se zasmeje. Ja, to je bil žur! Mokra sva bila do kože, Manca pa te je tako oštela, da sva bila oba suha v eni minuti. Kot bi padla v centrifugo.

Jože: Manca, to je punca in pol! Vse je znala zrihtat, če bi bila predsednica, nikoli ne bi bilo krize. Ja, ene ženske pa znajo! So bolj brihtne kot mi, sam ne jim tega povedat. Pol smo ga opleli. Glej, Vele! Ampak tam piše Tuš, kaj pa je to? A prodajajo kopalniško opremo, po ta novem?

Jože: Glej, kavarna je še tukaj. Usediva se zunaj, ko je tako lepo toplo.

Tine zasopiha na klancu in s težavo zrine voziček s starcem v hrib. Komaj se usedeta za mizo, pride natakarica.

Natakarica: Prosim, kaj bosta?

Jože in Tine v en glas: Kapučino!

Natakarica se nasmeje: Prav, dva kapučina!

Jože, potreplja Tineta po roki: Si videl, da sva zmogla?! Zdaj pa tudi če umrem! Mmm, kako diši po življenju.

Tine: Oče, vse najboljše za tvoj rojstni dan!

Jože, presenečen: Si prepričan? Moj fant, dal si mi najlepše darilo, hvala. Tako sem ponosen nate!

Tine: Samo še Manca bi mogla biti tukaj in bi bilo tako kot nekoč.

Jože, otožno: Ja, tako kot nekoč… (doda, odločno): Natakarica, še dve tortici – jaz častim!

KONEC

Kratko radijsko igro Kapučino je napisala Miomira Šegina.
Igrali so:
Tine Branko Završan
Jože Marko Okorn
Natakarica Nina Valič
Tonski mojster je bil Miro Marinšek.
Režija in dramaturgija Špela Kravogel.
Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija junija 2010.

 

4 Komentarjev do sedaj.

  1. Janja says:

    Zgodba me je ganila! Še posebaj, ko se razkrije, da je Tine Jožetov sin. In svet in želje so zožane na minimum-en kapučino v Vele.
    Bravo.

  2. silvester says:

    sem prebral zanimivo
    droga je droga
    sedaj sem ugotovil da se nas večina drogira eni z
    akonito drugi proti zakonito…

Komentiraj


Sponzorji in donatorji