Druščina mladih se zabava v živalskem vrtu na Kalemegdanu. 

-Hej, lepi, kako si?

Šimpanz lupi banano in ga ignorira.

-Hej, opičnjak, pridi, nekaj imam zate.

Perica drži dvolitrsko plastenko Coca cole in jo stresa, mehurji se penijo in silijo ven. Šimpanz se ne meni zanje. Nastopač je že rahlo nervozen, saj je tukaj Olga, ki strelja vanj s pogledom v pričakovanju akcije, zabave, česarkoli, samo da prežene dolgčas.

-Tale opičnjak nas ignorira. Dajmo mu malo vetra, se oglasi Dragan.

-Ja, dajmo, vzklikajo še ostali.

Dragan frcne v kletko prižgano cigareto, naravnost šimpanzu na hrbet. Šimpanz se obrne, ga pogleda naravnost v oči in pljune na tla. Mularija žvižga, se reži, ga zbada in se norčuje, a Olga nazadnje zadene v živo:

-Ha, pa te je, opičnjak! Zdaj vidiš, zakaj pravijo, da je človek nastal iz opice. In glej, res imata nekaj skupnega: nizko čelo, čisti dokaz pomanjkanja inteligence.

Krohot. Dragan stiska dlani, saj bi jo najraje klofnil, a se ne upa. Perici je Olga všeč, on pa je največji, najmočnejši v klapi. Ni se mu dobro zameriti, to ve vsak butec.

-Pejte nekam, skupaj z opičnjakom!

Dragan bi najraje odšel, a ne more. Nekaj mora narediti. Zagrabi kamen in ga zaluča šimpanzu v glavo. Šimpanz se končno dvigne na noge, stopi bliže in se prime z močnimi rokami za rešetke. Fantje zavriskajo od zadovoljstva, Perica odpre Cocacolo in s peno brizgne šimpanza v obraz. Šimpanz pobesni: začne predirno kričati, rešetke se pod njegovim pritiskom začnejo kriviti. Kot bi bile iz gume. Objestneži se smejejo, a z nekaj manj navdušenja. Ko vidijo, da šimpanzu iz oči seva pristna jeza, se ustrašijo in pobegnejo. Le nekaj minut kasneje mimo pride čuvaj živalskega vrta in ko vidi prazno kletko, naredi preplah. Šimpanz, ki je pred enim mesecem prišel v Beograjski živalski vrt, je bil še v fazi prilagajanja. Na začetku je bil divji, a se je že nekoliko privadil novemu okolju. Zdaj pa to!, si je mislil čuvaj, ki je vedel, kako živali lahko presenetijo, ko se razjezijo.

Ljudje so že klicali, da se po Kalemegdanu sprehaja šimpanz.

Najprej so mislili, da gre za potegavščino, a ko se je nasršil in dvignil na noge, jim je nagnal strah v kosti. Bežali so kot

zajci in iskali zatočišče v trgovinah in hišah. Ljudje so gledali skozi okna in vpili:

-Ej, kam pa greš? Na pomoč, ta je nevaren. Pazite na otroke.

Sami se je spravil na streho bližnje “ćevabdžinice” in se negotovo prestopal, saj ni vedel, kam bi se dal. Začetno jezo je zamenjala radovednost: tako drugačen se mu je zdel svet teh, njemu čudno podobnih opic, ki jim je, bog ve zakaj, odpadla dlaka in so se morali napravljati v smešne pisane kožuhe. Všeč mu je bil svež zimski zrak, pa tudi malo gibanja si je zaželel po vsem tem času bivanja v kletki.

-Sami, bodi dober, pridi, te bom peljal domov!

Prišel je bradač, ki ga je poznal. Velikokrat ga je obiskal in mu prinesel kak priboljšek. V tem novem mestu, se mu je Vuk zdel najbolj blizu. Vuk je bilo ime bradaču, direktorju živalskega vrta. Pustil se mu je prepričati in je šel z njim, v avto. Vuk je vozil, on pa je sedel zraven. Počutil se je imenitno. Bilo je to 21. februarja 1988. leta, ko so fotografije pobeglega Samija obšle svet. Postal je beograjska posebnost.

Dva dni kasneje so delavci živalskega vrta doživeli novo presenečanje: ko so sedeli v prizidku kletke in jedli, se je n

a vratih prikazal Sami. Prestrašeni so poskakali skozi odprto okno ven in v paniki pozabili na svojo dolžnost. Sami je začudeno šel za njimi, a delavci so poskakali skozi isto okno nazaj, v prizidek. Scena je bila vredna kakšnega Chaplinovega prizora. Samiju se je očitno zdelo, da je prišel čas za sprehod. Novica o novem pobegu je v hipu obšla mesto in ljudje so se zgrnili na cesto, da bi spodbujali Samija, ki se ga niso več bali. Vpili so: » Ne damo Samija! Sami je naš! Sami, ti si pravi!« Skakal je z drevesa na drevo, od tja na streho in na ulico. Zmešnjava je bila splošna. Nastal je prometni kaos: avti in tramvaji so čakali, da je Sami prečkal cesto. Balkoni, okna in izložbe so bile načičkane z radovednimi obrazi, ki so sledili vsakemu njegovemu premiku. Radijske postaje so v živo poročale, kaj se dogaja na Dorćolu, kamor se je Sami zatekel. Dan se je prevešal v popoldan in temperatura se je bližala ničli. Tokrat se Sami ni pustil prepričati z besedami, bilo je treba pripeljati puško z injekcijo uspavala iz Osijeka, ker je v Beogradu niso imeli. Samija so po vseh teh avanturah preselili v večjo, bolj varovano kletko. Prizadela ga je rahla podhladitev, a je hitro okreval. Bil je zvezda in se je zadovoljno sončil v svoji slavi še nekaj let. Ko je umrl zaradi okužbe s črevesnim virusom, so mu pred kletko z opicami postavili bronast spomenik. Sami je postal junak neverjetne zgodbe, ki je zaznamovala beograjski živalski vrt.

Perica je v tem času odrasel. Olgo je pozabil še istega poletja, ko je spoznal Majo. Dragan pa je še nekaj časa zdravil prizadeti ponos. Ko je Sami postal idol mladih, si je Dragan štel v zaslugo, da je temu, čeprav ne dobronamerno, prispeval svoj delež.

Danes, ko pelje otroke na Kalemegdan, ne more mimo Samijevega spomenika, ne da bi mu se opravičil.

-Saj ne zameriš več? ga vpraša v mislih, otrokom pa pripoveduje, kako smo ljudje najbolj podobni opicam, čeprav se iz njih radi norčujemo. Čisto neopravičeno, seveda.

Mimi Šegina, objavljeno v slovenskem Politikinem Zabavniku, 14.3.2019

Film o Samiju: https://www.youtube.com/watch?v=pH-vCc-9KK0

Komentiraj


Sponzorji in donatorji