2004: »… kazalci svetovne ekonomije niso vzpodbudni: stopnja zaposlenosti je nizka, gibanja na ameriški borzi so negativna, evropska populacija se vztrajno stara…«

2020: Svet je pokleknil pred novo boleznijo – Covid-19. Ta predvsem kosi starejšo populacijo. Zdravstveni sistemi niso sposobni oskrbeti vseh bolnikov, največ žrtev je med starostniki v domovih za oskrbo. Dolgoživost je v sodobnih družbah postala v napoto. Kot nekoč. Navsezadnje se zgodovina ponavlja.

2025: »Mirta, prinesite mi, prosim, še tisti slamnati klobuk.« Gospa sedemdesetih let v tenki poletni obleki stopi do steklenih vrat, ki vodijo na teraso. Blag piš jo zvabi na junijsko sonce. S pogledom poboža zelene gričke in dolgolase vrbe na robu cvetočega travnika. Nasmeje se, saj to vidi le v domišljiji. Pred njo je strnjen niz stanovanjskih blokov, ki se »držijo za roke« prek velikih reklamnih panojev, vmes dere cesta z vsem svojim truščem in smradom. V trenutku, ko resničnost zabriše domišljijo, se ji nariše tenka guba okoli ust. Ne, dovolj je čakala. Ni ji težka samota v katero so jo pahnili pred nekaj meseci. Petdeset let dela in večnega prilagajanja potrebam drugih je bilo dovolj.  Z zdravniki in bolniki se je dobro razumela. Predlagali so ji naj se dodatno izobrazi. S pridnostjo in odpovedovanjem je napredovala do glavne sestre oddelka. Ko se ozre nazaj lahko s ponosom reče: Vse je bilo prav!

-»Gospa, je ta klobuk pravi?« jo Mirta zbudi iz razmišljanja. Gospa Donaja se ozre čez ramo in se ji prijazno nasmehne:

-»Da, Mirta.«

-»Tako je lep, nenavaden. Najbrž je precej star?« Mirta ga ogleduje z občudovanjem.

-»Babičin je… Preden je odšla, mi ga je podarila, za spomin. Ni bilo priložnosti, da bi ga nosila. Smešno, kajne?« Začudena nad tem si gre  starka s prsti skozi lase. Mirta umika pogled stran, saj ji je nerodno, ne ve, kaj bi odgovorila… Življenje ima svoje zahteve in ljudje smo tu zato, da jih izpolnjujemo. Mirta se nečesa domisli:

-»Vam prinesem kakšno knjigo za na pot?« Gospa Donaja si da klobuk na glavo in se ogleduje v velikem stenskem ogledalu. V tem dejanju je nekaj nenavadnega, kot let ptice nad gladino vode, ko ptica ne gleda sebe, temveč vabi vodo, da jo gleda in občuduje.

-»Sem jo že vzela in veš katero? Življenjepis Katarine Velike! Mislim, da me bo prav prijetno kratkočasila… Mirta, ali se spomnite svoje mame in tistega dne, ko je odšla?« jo vpraša, nepričakovano. Ljudje vedno odidejo, ko je čas za to, si misli Mirta, še preden zares odpre usta.

-»Mame se ne spomnim. Kot veste dajo revne otroke zgodaj v družbeno vzgojo. Starši nimajo časa zanje in otroci bi bili prepuščeni ulici. Tako pa jih učitelji vzgojijo v dobre državljane in delavce – vsak se kaj izuči in z delom kasneje povrne družbi to, kar je vanj vložila. Jaz ničesar ne pogrešam.« Nato utihne. Mirta ima raje molčečnost v kateri lahko plava brez misli in občutkov. Ni se jim rada predajala, nasprotno – bala se jih je. Kar dušiti jo je začelo, če je poskusila brskati po sebi. Bila je dobro naoljen stroj z dodelanim programom in utečenim redom vožnje. Enakomerni ritem opravil se je sčasoma vgradil v njen miselni vzorec, ki se je razvil v poseben varovalni mehanizem – pravočasno je začutila ovinek ob kateremu bi jo lahko zaneslo in se mu je že vnaprej izognila. V tem sistemu je bila varna. Prilastila si je predvidljivo zunanjost in zdelo se je, da med zunaj in noter ni ovir. Koža je obstajala samo zato, da se ne bi zaletavala v druge, njej podobne delce. Gospa Donaja ji zaveže svileno rutico okoli vratu.

-»Ta barva se lepo poda vašim očem. Vzemite jo, prosim.« Mirta se bežno pogleda v ogledalo, rdečica ji pobarva obraz:

-»Gospa, ni treba…« Gospa Donaja jo prekine:

-» Brez zadrege prosim. Saj človek ne gre kar tako v Mirandijo. Le enkrat v življenju ima možnost, da jo obišče in če mu je všeč, tam tudi ostane. In ker se še nihče ni vrnil od tod, domnevam, da je prečudovita. Mirta, bodite tako dobra in sprejmite to majhno darilo. Dobro ste skrbela zame.« Mirta se prikloni, si obriše solzo in odide. Gospa Donaja je s podobo v ogledalu zadovoljna: pri teh letih izgleda odlično. A kaj naj bi tukaj še počela? Čas je dobro utečen, delo poteka nemoteno, stroj nezadržno drvi naprej. Vesela je, da lahko gre. Timotej jo bo čakal, včeraj je dobila njegovo pismo. V njem piše o tem, kaj vse v Mirandiji počne in kako bosta znova skupaj zaživela. Pravi, da ne čuti bremena let, ker je tam vse podrejeno zadovoljstvu in potrebam starejših. O boleznih ne piše nič, torej je zdrav. Zrak je tam prijeten in čist, ekološki… Gospa se na to nasmeje, nagajivo, dobrosrčno. Oh, ti moj Timotej, vedno si bil za šale. Lepo te bo spet videti. Ozre se po sobi in odprtih potovalkah. »S seboj vzemite le najnujnejše,« je pisalo na vabilu priloženemu vozovnici. »Mi bomo poskrbeli za vse, kar bo potrebno. Prijazno vabljeni v Mirandijo in ne pozabite, pri nas ne navijamo ur, pri nas se čas ustavi. Tako mu je lepo, da noče iti naprej!« Gospa pogleda na uro, natanko 10 minut do odhoda. Počasi sreba kavo, z mislimi je že onkraj tega prostora in časa. Mirta vstopi tiho, malo se zakašlja preden naznani: -»Gospa Donaja, taksi že čaka.«

Gospa odloži skodelico, ugasne televizijo in vzame torbo. Nerada se poslavlja. A oditi brez slovesa je kot bi odrezal rožo in jo vtaknil v vazo brez vode. Mirta je že stala ob vratih. V njenih očeh ni čutila žalosti, le pokorno vdanost. Poslovili sta se na hitro.

»Na železniški postaji je bila gneča. Iskala sem peron za Mirandijo. Nosač je hitro našel vlak. V roko sem mu stisnila denar. Pogledal me je z neko žalostjo, ki je nisem prav dojela. Morda misli, da sem senilna starka, ki ne ve, koliko denarja sploh ima pod palcem. Spomnila sem se, kako radodarna sem bila te dni… Denar je čez noč postal zame porisan papir brez vrednosti. Opustila sem vse kar me je omejevalo, čemu bi potem vlekla s seboj to ponižno vdanost gospodu Nikolidovolj? Kupe mi je bil všeč. Odprla sem okno in vanj spustila vonj po mestu. Vsakodnevne malenkosti imajo zdaj poseben pomen, zapomnila si jih bom tako kot okus zadnje cigarete. Čez natanko dve uri in pol se bo moje življenje zavrtelo v novem ritmu. Morda je nosač vedel, kam grem in ga je prešinila trenutna zavist, želja, da bi me izrinil iz vrste in me prehitel. Ne, dragi moj. Še malo se boš moral cvreti v tem peklu. Vidiva se čez nekaj let! Morda te prav jaz počakam na tisti končni postaji, kdo ve?«  Odprla je knjigo in pustila, da jo ritem kolesnic zaziba v zgodovino. Tudi ona potuje tako kot Katarina Velika. Kraji izginjajo v daljavi, goveda se pasejo in polja zlato šume. Daleč od mest, od strojev in cest. Lepe so Potemkinove vasi. Ta misel je bila vse kar je ostalo potem, ko je vlak izginil v temi neskončnega tunela.

2025 : Zahvaljujoč uspešnemu delu podjetja, ki se je desetletja ukvarjalo s trženjem sanjske dežele Mirandije za ljudi v četrtem življenjskem obdobju, so se kazalci svetovne ekonomije začeli popravljati v pozitivno smer. Starih ni nihče objokoval, saj to že dolgo več ni bilo v navadi.

 

AVTORICA: MIOMIRA ŠEGINA

Komentiraj


Sponzorji in donatorji