Miomira Šegina, intervju z mamico Anjo, ki je rodila doma – objava v Naši ženi, avgust 2020

Sodobnost se vedno bolj ozira za različnimi izkušnjami iz preteklosti, ob tem pa vanj vnaša nove vidike in prakse. Tako je tudi pri porodih. Če so naše babice in prababice rojevale otroke doma, ob pomoči vaške »babice«, je generacija žensk za njimi, po drugi svetovni vojni, imela možnost in obvezo rojevati v porodnišnicah. Z razvojem pediatrije in medicinskega znanja na sploh, se je spremenil pogled na nosečnost in porod. Predvsem v smislu zavarovanja porodnic, ki so na porodih pogosto umirale. Ženske so, ne dolgo nazaj, v svojem rodnem obdobju rojevale po pet, šest in tudi več kot deset otrok. Primerne prehrane pogosto niso imele, zato ni moglo biti dovolj mleka za novorojence pa so tudi ti velikokrat umirali. O kontracepciji in planiranju družine oz. rojstev še ni bilo niti sluha, pa tudi krščanska vzgoja je pripomogla k temu, da je ta relativno pozno prišla v veljavo – šele po drugi svetovni vojni. Porod v bolnišnicah je ponujal strokovno obravnavo in, v primeru porodnih zapletov, nujno zdravniško oskrbo, po drugi strani pa je bilo zelo odvisno od osebja, kako se je porodnica med porodom in pred njim počutila. Zaradi vse manj osebne obravnave porodnic, je med njimi vedno več nezadovoljstva in slabih občutkov v teh, zanje tako pomembnih trenutkih (ali bolje rečeno – urah).
Anja in Andraž sta mlada starša, ki se jima je konec preteklega leta rodila prvorojenka Maja. Kot sem izvedela kasneje, je Anja rodila doma, ob spremstvu babice, doule in moža Andraža. Ker je takšnih porodov pri nas malo, sem ju povprašala, če bi bila pripravljena svojo izkušnjo deliti z drugimi. Bila sta za. Poglejmo, kaj nam je zaupala mlada mamica Anja.
Bila je to moja prva nosečnost in je potekala brez težav – bila sem popolnoma zdrava nosečka. Svoje občutke med nosečnostjo sem največkrat delila z možem, pa tudi z bližnjimi prijateljicami. Po pogovorih o njihovih porodnih izkušnjah, kot tudi v pogovoru z mamo in drugimi ženskami, sem se odločila, da bom rodila doma. Spoznala sem Ksenijo Malia Leban (Rojenica – The Birth Keeper), ki je postala moja obporodna spremljevalka oz. doula. Predlagala mi jo je izbrana babica dr. Teja Škodič Zakšek. Bila sem zelo zadovoljna s podporo obeh. Spremljali sta me že pred porodom. Z doulo sem imela individualne priprave na porod. Naučila me je meditacij za povezovanje s telesom in otročkom ter tehnik sproščanja med porodom, ki sem jih vadila zadnje mesece nosečnosti. Te sem dodala v svoj dnevni ritual in izkazale so se kot zelo koristne. Med porodom me je med vsako porodno fazo podprla na drugačen način in res je pomagalo, da je bila poleg babice in moža prisotna tudi ona. Ženska, ki je sama rodila in je pri porodu spremljala mnogo žensk je prav posebna, dodatna uteha za porajajočo žensko. Ker razume in ve, kaj potrebuješ določen trenutek. Moraš pa doulo začutit, pomembno je, da izbereš pravo. Hvaležna sem, da sem izbrala Ksenijo. Hotela sem, da mi je v teh trenutkih v oporo tudi mož. Bila sem prepričana, da bom hotela, da me ves čas masira, pa mi je najbolj ustrezala predvsem njegova prisotnost v prostoru. Da sem vedela, da je blizu, da mi je na voljo. Bilo mi je všeč, da je imel roko na mojem križu, da sem se lahko naslonila nanj v določenih položajih. V nekaterih trenutkih mi moška energija sploh ni prijala, v drugih sem ga zelo potrebovala. Veliko mi je pomenilo, da sem čutila njegovo mirnost in zaupanje v moje sposobnosti. Vsaka ženska verjetno čuti drugače. Mislim pa, da je prisotnost moških pri porodu na splošno podcenjena. V smislu, itak vse naredi ženska, moški pa »samo« stoji tam in ne ve, kako naj pomaga. Dragi očetje, rada bi vam povedala, da ste zelo pomembni! Nihče ne more ljubiti mamice tako kot njen moški in nikomur novorojenček ni tako pomemben kot očku. Ta ljubezen je gorivo, ki dvigne energijo porodnici, ko jo najbolj potrebuje. Vaše zaupanje v nas in vaša podpora pripomoreta, da se sprostimo, sproščena ženska pa rojeva lažje.
Za porod doma sem se odločila zato ker sem želela tak prehod v materinstvo, ki se ga bom s veseljem spominjala. Ne verjamem, da ženske pozabimo vso bolečino, dotike in komentarje ljudi okoli nas v tako intimnih, ranljivih trenutkih. Mogoče potlačimo v nezavedno, pozabimo pa zagotovo ne vsega. Res sem dobro preučila možnosti in lastne želje ter se odločila kot mi je narekovala intuicija. Tudi za to, ker verjamem v inteligenco ženskega telesa. Narava ni ustvarila ženske z napako. Ni ustvarila prešibke maternice, ki bi potrebovala umetne popadke, ni ustvarila presredka za to, da bi se strgal. Nič ne rečem, nekatere zgodbe resnično potrebujejo takšne rešitve in zagotovo bi bilo več zapletov, če ne bi imeli možnosti zdravniških intervencij. »Hvala bogu«, da imamo v težkih primerih zdravnike! Vendar pa so nekateri postopki v porodnišnicah na žalost postali popolnoma rutinski tudi za zdrave porodnice, porod pa vsesplošno, prek filmov in medijev promoviran na bazi strahu. A o neprimernosti posegov in lastnih pravicah se redko katera mamica vpraša. Nekatere niti ne vedo, da roditi vaginalno še ne pomeni roditi naravno. Hkrati kroži veliko popolnoma popačenih informacij o porodu doma in o doulah, stroka pa, po mojih izkušnjah, ne prepozna dobrobiti naravnega poroda, temveč vidi izključno le nevarnosti. Verjamem, da se ženske posledično niti ne pozanimajo o obstoječih možnostih.
Osebno me je bilo groza, da bi morala ležati privezana na CTG, želela sem se svobodno gibati med popadki, želela sem dostop do vode in prigrizka, ko mi zmanjka energije. Hotela sem imeti čas, da se porod začne spontano. Nisem želela umetnih popadkov, epiziotomije, analgetikov, ki bi omamili mene in dojenčka. Želela sem biti popolnoma prisotna in pustiti procesu telesa, da napiše svojo zgodbo brez substanc in zunanjih stresorjev. Želela sem, da z otročkom sama narekujeva ritem, da se rodimo kot družina tam, kjer se počutim najbolj sproščeno in varno. Bila sem zdrava. In želela sem roditi v miru, naravno. Torej, doma. Žal nisem prejela podpore ginekologinje, je pa mojo odločitev sprejela. Želela bi si, da bi bila stroka bolj odprta do različnih porodnih možnosti, ker bi s tem lahko najbolj podprli potrebe nosečnic in dojenčkov. Mož je odločitev popolnoma sprejel in je bil čudovita opora skozi celo nosečnost, porod in tudi po njem. Za odločitev ni vedelo veliko ljudi, le tisti, ki so nama najbliže. Vsi so se veselili z nama.
V času pričakovanja sem vedela, da so odstopanja od predvidenega datuma poroda normalna in tudi jaz nisem rodila na rok. Babica pa sama poskrbi, da se porodi ne prekrivajo. Za vsak slučaj pa je bila na voljo nadomestna babica. Ko so popadki prišli, jih nisem skušala nadzorovati. Bolj sem se prepuščala telesu, da me samo pelje v popadek, se ga potrudila sprejeti, začutiti, predihati. K omilitvi bolečine je v veliki meri pripomogel prostor, ki je bil zelo podporen, saj sem lahko ostala osredotočena. Pritajena svetloba, mirna glasba, mirni ljudje. Prisotni so bili v veliko pomoč z dotiki, spodbudami. In zelo je pomagalo, da sem se lahko namestila v položaj, ki mi je odgovarjal. Da ne bo pomote, niti približno ni bilo lahko, ampak telo je ustvarilo popadke in premor med njimi tako, da sem zmogla. Pomagala je tudi aromaterapija in nekaj trikov, ki me jih je naučila Ksenija. Vedela sem, da ne želim roditi na hrbtu in jasno mi je bilo, da bom za to potrebovala fizično moč, hkrati pa tudi moč volje in zaupanje v lastne zmožnosti. Zato sem zmerno telovadila celo nosečnost, hodila na sprehode in meditirala. V zadnjih mesecih sem se pripravljala še s Ksenijo.
Če bi me bilo strah, se ne bi nikdar odločila za porod doma, ker bi se s strahom sabotirala. Pred porodom sem imela in še danes gojim veliko spoštovanje. Nikoli nisem podcenjevala različnih porodnih zgodb in jasno mi je bilo, da se lahko zgodi marsikaj. Sem pa zaupala, da bo vse v redu. Hkrati nisem nikdar podvomila v babičino profesionalnost. Indo Anai – hiša žensk je neprecenljiv zaklad na slovenskih tleh, ki nudi vrhunsko porodno oskrbo na domu, ki je sočutna, vedno prisotna podpora za nosečke in novopečene mamice. Babica, Dr. Teja Škodič Zakšek ima za seboj mnogo izkušenj, tako da me res ni skrbelo. Jasno mi je, da nikdar ne bi tvegala najinih življenj. Ob najmanjši možnosti za zaplet bi me v porodnišnico poslala veliko prej preden bi situacija postala urgentna.
Tisti dan pa nikoli ne pozabiš. Na sončen dan sva odšla v park in kar na enkrat… kot bi me nekdo polil z vedrom vode. Dobesedno in metaforično. Torej, od trenutka, ko mi je sredi parka odtekla voda je porod trajal 12 ur. Odšla sva domov, stuširala sem se, pojedla kosilo, pripravila prostor, začela plesat in se poglabljat vase. Potem je vse teklo kot po maslu, ko je prišla porodna ekipa sem bila že skoraj čisto odprta. Nisem se zavedala kako teče čas, bila sem v svojem svetu. Težko si predstavljam, da bi morala v tem globokem stanju zavesti kamor me je vleklo »vklopiti« možgane, iti v avto predihavat popadke, med neznane ljudi, odgovarjat na vprašanja, se namestit v porodno sobo… Doma sem bila popolnoma sproščena in neobremenjena. To je zagotovo pripomoglo, da se je porod odvijal kot se je. Bilo je zelo intenzivno, ampak hkrati čarobno. Vse je bilo v redu, nič se nisem strgala. Dojenčica, čuječa in rožnata se je porodila ponoči, v očkove roke in se crkljala na meni še dobri dve uri, da je vsa kri stekla iz popkovnice, potem jo je mož prerezal. Babica Teja in Ksenija sta mi pomagali pod tuš in mi skuhali okrepčilo med tem, ko smo mi trije počivali na kavču. Takrat so me preplavili občutki olajšanja, milosti, čiste sreče, prvinskosti in moči. Lastne moči in njene moči. Rojstvo je res čudež.
Po porodu sem poslušala svoje telo, veliko sem počivala, pila, se negovala in povezovala z dojenčico. Nisem želela hiteti. Porod, četudi poteka brez zapletov, je za telo naporen, prav tako regeneracija, hormonsko nihanje in navajanje na novosti. Zato nima smisla hiteti, bi rekla. Tako Teja in Ksenja kot mož so mi pri okrevanju zelo pomagali. Praktično in čustveno sem imela zares ljubečo podporo. Zato sem se, kljub novim izzivom, počutila dobro. Glede na to izkušnjo bi, ob ponovni (zdravi) nosečnosti, otroku in sebi vsekakor privoščila porod doma.
Veste, porod doma ni nekakšno alternativno čudaštvo, trend in razvajenost, kot izpostavljajo nekateri mediji, ginekologi in…ljudje, ki radi kakšno rečejo na teme o katerih sodijo, četudi o njih ne vedo kaj dosti. Naj vas ne bo strah. Žensko telo ve in zna, dojenček ve in zna. Ženske zmoremo! Male, velike, drobne, močne, s široko medenico, z ozko medenico. Ob pravilnih okoliščinah, z ljubečim odnosom ljudi okrog nas, z zaupanjem vase! Kako rodimo in kako se rodimo, je pomembno! Za vsako novo bitje se rojstvo zgodi le enkrat in to izkušnjo, prav tako kot vse ostale, nosimo s sabo do konca življenja. Vsekakor pa je najbolj pomembno, da imamo možnost odločanja kje in kako bomo rodile ter da se odločimo po lastni presoji in občutkih. Tako je porod kjerkoli se zgodi lahko lepa in izpolnjujoča izkušnja. Staršem, ki jih zanima več o naravnem porodu pa toplo priporočam v branje knjigi Modrost rojevanja in Rojstvo brez nasilja.

Komentiraj


Sponzorji in donatorji