Lansko leto je opazila, da je na vratih zamrzovalnika popustila gumijasta obroba. Ne le da je odstopila od vrat, v njej se je zalegla plesen. Črno-zelene pike je poskusila odstraniti s čistilom, a je bil učinek boren. Plesen se je za kratek čas potuhnila, toliko, da je lažje počakala na spomlad, ko bodo pošle zaloge zamrznjene hrane. Jeseni je bil zamrzovalni del hladilne omare poln zelenjave in sadja, kot se za dobro organizirano gospodinjstvo spodobi. Zaradi zavedanja o nehumani (ali je bolj primeren izraz – neživalski?) pridelavi mesa, je lahka hrana z mize vedno bolj izpodrivala mesne užitke. S pridelavo zelenjave na vrtu in z obiranjem sadja v sadovnjaku so ustvarili zdrave in neoporečne zaloge vitaminov.  Začela je premišljevati je o morebitni zamenjavi hladilnika. »Kaj? Da boš zamenjala hladilnik? Niti slučajno! Saj še dela in dokler bo delal, ga ne bomo menjali!« je odločno pribil mož vedno, ko je omenila, da je prišel čas za spremembe. Vedela je, da so ga te vedno spravljale iz tira, argumenti o plesni in preveliki porabi energije mu niso prišli do živega.

Minila je zima. Prišla je korona. Na internetu so začeli krožiti vici na temo samoizolacije. Ti so se vrteli v glavnem okoli hladilnika, kot recimo tale: »Moj hladilnik je imel v času štiriindvajsetih ur dvesto štirideset ogledov in vedno manj všečkov. Razumljivo, saj je bil po vsakem ogledu bolj prazen!« Delo od doma in zaprtost med štirimi stenami je povzročila tudi druge vrste zaprtosti zaradi katerih je toaletni papir še pridobil na ceni. Zamrzovalnik se je praznil, hladilnik pa je vedno bolj brenčal, kot bi se vanj naselile čebele in čmrlji. Znova je načela temo o zamenjavi hladilnika in je znova naletela na grajo. Zdaj je šlo bolj za trmo kot kaj drugega. Bila je jezna. Nima se za zapravljivko, a ji, ob splošnem premlevanju o varčnosti, tako obnašanje ni šlo v račun. Ob naslednjem pomivanju hladilnika je videla, da je plesen napredovala. Tokrat se ni pustila – zahtevala je akcijo, četudi bo to pomenilo jezo in negodovanje moža.

»No, pa daj, zamenjaj ga, a jaz s tem nočem imeti nič!« se je kujal kot otrok. Iskanje novega gospodinjskega aparata, naj bo mešalnik ali pralni stroj ali sesalnik, je naporna in nehvaležna naloga. Vzela si je čas in obšla nekaj trgovin, pregledala spletne strani trgovcev, poiskala akcijske popuste in se poglobila v karakteristike posameznih izdelkov in blagovnih znamk. Naj izbere domačega proizvajalca ali naj se raje osredotoči na lastne zahteve in pričakovanja? Lepo je biti patriot, a v času ko več ne veš, kaj je sploh še domače, se raje oziraš na kvaliteto, garancijske roke in podobne reči. Tako je, ob nekaj deset vloženih ur v raziskovanje trga, že skoraj obupala. Če je bil en stroj cenovno ugoden, je imel drug daljšo garancijo, ta tretji pa se je ponašal z več možnostmi upravljanja hladilnega in zamrzovalnega dela. Kdo bi si mislil, da je množica ponudbe večja ovira kot prednost pri odločanju o izdelku, ki naj bi ti služil vsaj petnajst let? Zaradi vloženega časa za obisk trgovin, premnogih telefonskih klicev na brezplačne številke (na katerih se največkrat nihče razen odzivnika ni oglasil), da o zmedenosti trgovcev, ki enkrat trdijo to, drugič pa ono, je nakupovanje postalo prava mora. »Te novotarije, ph! Nobeden nov hladilnik ti ne bo služil sedemnajst let, kot nam čisto dobro služi ta, ki ga imamo,« je dodal svojo pikro pripombo mož, ko je najbolj potrebovala spodbudo, če že ne njegovo konkretno pomoč pri odločitvi.

Želela si je tak hladilnih z zamrzovalnikom, ki bi ga bilo mogoče izklopiti, ko bi bil prazen. Po dolgih iskanjih je končno našla pravega. Zdelo se ji je, da bi novega partnerja našla hitreje in z manj muke. Starega bi, ob takšnih izkušnjah z domačimi investicijami, najraje zamenjala. Vprašala se je: kako veš, da je prišel čas za spremembo? Tisti odločilni, nesporni trenutek, da je nekoga ali nekaj potrebno pospraviti med staro šaro? In sploh, če si ta »nekdo« ti sam?

Mož tega ni priznal, a se ji je zdelo, da se počuti kot star hladilnik: še v pogonu, a vendar daleč od pričakovane učinkovitosti in tišine. Svoje moči je vedno znal varčevati, mož namreč, a je delo opravil v roku in dobro. Za nove čase pa morda preveč z lahkoto. Delo mora biti mučeništvo, a kljub temu te mora navdajati z zadovoljstvom. Kdor ne zna biti še požrtvovalen in zadovoljen z majhnim (plačilom), ne spada v zveličan slovenski vzorec pridnega človeka.  Ob tem pa še tih ni znal biti. Njegov glas je štel kar nekaj deset odvečnih decibelov, morda tudi zato, ker je že slabše slišal. Nekega dne se je zavedel, da je najstarejši v podjetju in to mu ni prinašalo nikakršnih prednosti. Prej nasprotno. Ko je dobil priložnost za odhod na čakanje, potem pa v pokoj, se ni pustil prositi. Odhoda se je veselil, vsak dan bolj. V podjetju, kjer dela že celo življenje, se je že nekaj časa počutil odrinjen na stranski tir, kot bi on in njegovo delo bili odvečni in nepotrebni. Kujal se je in upiral novim obveznostim, menil je, da so delo  razdeljevali po dolgem in počez. Šefi so se menjavali kot srajce, vendar niso nosili srajce srečnega človeka: nastavljeni so bili tako kot bi šlo za poteg iz čarovniškega klobuka, je pravil ženi vsak dan bolj malodušen.

»In kam bodo dali star hladilnik?« ga je zanimalo. »V reciklažo, pravijo, « odgovori žena, zadovoljna, da se je nov hladilnik končno vselil v kuhinjo. Bil je tih, v beli barvi in z ležečo poličko za steklenice. Nanjo sta položila steklenico dobrega vina, ki jo bosta odprla na dan »D«, ko bo končno tudi on, odsluženi delavec, »recikliran« v dobro ohranjenega upokojenca.

Komentiraj


Sponzorji in donatorji