Intervju z očetom Andražem

V prejšnjem prispevku smo izvedeli kako se je in zakaj Anja odločila roditi doma, v družbi doule, babice in Andraža. Glede na dejstvo, da so bili v preteklosti moški izvzeti iz tega dogajanja, je bil tudi njihov pogled na rojstvo otroka drugačen kot je danes. Zanje je bila to skrivnost v katero morda niti niso želeli biti pripuščeni, a se je z novo dobo na tem področju zgodil pomemben premik. V začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili prvič vabljeni k porodu tudi očetje, kar je bil začetek drugačnega razumevanja družine: starša sta udeležena tako pri rojstvu kot tudi pri ustvarjanju življenja. Vendar je za utrditev te prakse moralo preteči še nekaj časa, saj so možje na novorojenca nekoč čakali v družbi prijateljev, ob šilcu žganja. Taka je bila tradicija in iz nje porojena navada. A je naš čas prinesel veliko novega ne le za mame temveč tudi za očete. Vedno bolj so prisotni v teh, za njihovo družino (še posebej za žensko), pomembnih trenutkih, ko na svet priveka dete. Nekateri starši se odločijo za porod doma, ker menijo, da se takrat počutijo še posebej poklicani, da ta dogodek naredijo čim bolj prijazen in ljubeč in se nanj skrbno pripravijo. O tovrstni izkušnji sem se pogovorila z Anjo in Andražem, ki sta se odločila podeliti z drugimi svoje občutke, dvome in razloge za tako odločitev. Pa prisluhnimo tokrat Andražu, ki bo povedal kako je doživel rojstvo svojega prvega otroka.

Obdobje nosečnosti je že čas, ko se začnejo 

spremembe in priprave na družinsko življenje. Nama se je izšlo precej po načrtu, čeprav je naju okolica že več let priganjala z vprašanji: »Kdaj bosta pa vidva imela otroke?«, kar je večji psihološki pritisk, kot si ga lahko ustvariš sam. Po izpolnitvi nekaj življenjskih ciljev, sva se odločila za čiščenje telesa po ajurvedski dieti, da bova telesno pripravljena.  Bila sva športno več aktivna v obdobju, ki je trajalo tri mesece. Potem sem dobil najlepše rojstnodnevno darilo moje drage, novico, da smo trije. Takrat me je pošteno zadelo: postal bom oče! Po novici sem skočil in se okopal v Soči, (konec aprila je bilo še kar mrzlo), a ko sem prišel iz vode, sem bil prerojen, pripravljen na novo vlogo.

Ko sem izvedel, da bova imela otroka, se je v meni zbudil občutek bojevnika, v smislu, da moram zaščititi družino, da so se moja čutila izostrila. Začutil sem, da moram poskrbeti za varen prostor, ki bo ženi omogočil brezskrbno pripravo na porod. To vključuje pripravo prijetnega okolja doma, pomoč pri hišnih opravilih, finančno varnost. Že dolgo časa sem si želel otroka, zato je bilo to zame uresničitev sanj. Veliko so naju strašili, da ko dobiš otroka, pozabi na kvalitetno partnersko življenje, spolne odnose, prijatelje, ker otrok potrebuje oba… Zato sva z ženo veliko delala na povezovanju, druženju, iskrenem spoznavanju drug drugega. Mislim, da sva se drug drugemu do konca odprla, zaupala, nič več ni ostalo skrito. V družinsko življenje sva hotela vstopiti s čim manj skrbi in trenj, ki bi jih prenesla na otroka.

Ko mi je žena povedala za svojo željo o porodu doma, sem rekel: »Razumem tvojo željo, imava čas, da raziskujeva dobre in slabe strani poroda doma«. Draga mi je najprej dala za prebrat porodne zgodbe Beli nagelj. Kar sem prebral, me je zablokiralo in se nisem hotel pogovarjati o tej temi vsaj en mesec. Ker je sama že veliko prebrala o tem, mi je v nadaljevanju svetovala knjigo Rojstvo brez nasilja, za tem Modrost rojevanja. Obe knjigi opisujeta, kako lep je lahko porod. Spoznal sem, da, če se ženska zavestno odloči sprejeti iniciacijo prehoda v materinstvo, s popolno prisotnostjo pri porajanju, je to odličen temelj za novo nastajajočo družino. Vzpostavimo družinsko celico, ki ob prvem stiku ne temelji na strahu in bolečini, ampak na zaupanju, sprejemanju, podpiranju in ljubezni. To so zdravi temelji. Sledili so pogovori z babico in doulo. Občutek varnosti, ki sta ga izžarevali, me je zelo pomiril. Razložili sta vse možne scenarije, porodne faze, možne zaplete, itd. Dejstvo je, da ženske rojevajo doma že 10.000 let, v bolnišnicah pa zadnjih 70 let. Ženske imajo v genih zapisano kako roditi, samo si morajo dovoliti to izkusiti.

Naši dedki so bili na polju, naši očetje v gostilni, danes pa smo moški prisotni pri porodu. Živimo v čudovitem obdobju obilja, ko si to lahko privoščimo. Sam menim, da bo prebujeni moški svojo žensko podpiral, vzel očetovski dopust takoj po rojstvu otroka in skrbel za oba v zelo pomembnih prvih štirinajstih dneh. Gre za rojstvo družine in biti vpleten vanjo od začetka, je neprecenljivo. Ko vidiš prvi sončni vzhod po porodu, ko prvič zajokaš od ganjenosti, se spreminjaš na več nivojih. Tudi za to si moraš vzeti čas in si dovoliti čutiti. Eno mojih prvih vprašanj babici je bilo: »Ali bom lahko ujel otroka pri porodu?« Babica se je nasmehnila in rekla: seveda! Vedel sem, da hočem biti prisoten v vseh fazah poroda. Z ženo sva obiskala priprave na porod še pri drugi douli, kjer sem še enkrat dobil jasna navodila kaj lahko in kaj ne smem govoriti in početi med porodom. Gre za proces, kjer bodoča mamica rabi samo podporo, ne modrovanja in prekinjanja njenega posebnega stanja zavesti. Kot učitelj Zhineng Qigonga vem kako organizirati Qi polje, ter »držati prostor«. To je vse kar sem počel, ter poslušal navodila babice in doule. Če me je žena za kaj prosila, je takoj dobila. Vedel sem, da je to njen čas, njena iniciacija.

Kar se je dogajalo med porodom, je bilo nepozabno. Ko se je žena bližala iztisu, sem pogledoval babico, da mi da znak, kdaj lahko pristopim in pripravim dlani. Takoj, ko sem pristavil roke, se je majhno dete že porodilo in ujel sem čudovito deklico. Moja pričakovanja glede poroda doma so bila, da ko se bo otrok rodil, bo čista tišina, ker ni nujno, da otrok prijoka. Sploh zaradi vseh priprav in prostora, se mi je zdelo, da bi lahko bilo tako. No, ona je vreščala oziroma jokala in zdi se mi, da se je pritoževala, zakaj je trajalo tako dolgo. Definitivno si je prislužila svoje ime. Dal sem jo na ženina prsa. Tudi pri njej je še vedno jokala. Približno dve uri smo se crkljali, gledali, naša malčica pa je še vedno godrnjala in jokala. Prerezal sem popkovino, potem sem jo še enkrat prav nerodno prijel, da sta babica in doula pomagali ženi pod tuš. V tem nerodnem prijemu se je malčica popolnoma umirila in zavladala je tišina. V mojih rokah je nehala jokati – sprejela je Zemljo za svoj dom. To je težko opisati.

V obdobju ženine nosečnosti sva dobila nalogo, da povprašava svoje mame, kako je izgledal njun porod oz. rojstvo njunih otrok. Odgovori so bili zanimivi, zapletov in slabih izkušenj najinih mam nisva hotela ponoviti. Kako se otrok porodi je pomembno, saj rojstvo vpliva na nadaljnje procese razvoja in zdravja ter povezanosti z mamo in očetom. Mislim, da je čas za generacijo otrok, ki se bodo rodili v bolj prijetnem okolju, ne na hrbtu ležečih mamicah in ne pod neonskimi luči, če to ni nujno potrebno. Pomembno je, da moški razume svojo vlogo pri porodu. Ženska takrat potrebuje občutek varnosti, kar ji omogoča, da prediha popadke in aktivira čudežne sposobnosti iztisa novorojenčka. Moški ji daje podporo in ljubezen, česar ji ne more nadomestiti nobena doula ali babica, saj gre za nenadomestljivo partnersko vez. Dovolj je držanje za roko, božanje po hrbtu, masiranje ali pa nič od tega, morda samo sedenje ob njej. Ne rodita se samo otrok in mamica, rodi se tudi očka. Ko vidiš in doživiš porod, spoznaš veličino žensk, njihovo moč in odločnost. Na vsako mamo začneš gledat s spoštovanjem in moral bi jo nagovoriti z Boginjo.

Naš vsakdan je zdaj, ko smo trije, prinesel nekaj sprememb. Novo je to, da zdaj kuham, prej sem samo pomival, haha. Z veseljem jo previjam in uspavam. Ker se dojenčica polno doji in ponoči dobro spi, se še nisem soočil z večjimi izzivi. Vendar me opozarjajo, da vsakih nekaj mesecev pride do spremembe ritma, verjetno bo še veselo. No tale karantena nam je bila pisana na kožo, saj lahko veliko postorim doma. Obožujem najine dolge sprehode v nosilki, kjer imava s hčerko tesen stik, ženi pa omogočim eno uro na dan popolne svobode. Sedaj za naju veljajo drugačen prioritete, hčerka je na prvem mestu. Mamica potrebuje z njo tudi popoldanski spanec, tako da vse ostale proste trenutke izkoristiva za pogovor. Še vedno odkrivava nove/stare miselne vzorce  in jih poskušava ozavestit. Predvsem se skušava učit od dojenčice, ker ona največ ve. Želim si, da bi imel dan 28 ur, da bi lahko več časa vložil v svojo osebno rast in se še naprej razvijal v svojem terapevtskem poklicu. Vendar se zavedam, da je zdaj čas za nas tri, da ujamemo svoj ritem, si namenimo dovolj časa, se povezujemo, se učimo novih vlog. Uživam v tem novem življenjskem obdobju.

Naši stari starši in starši so živeli v obdobju vojn, mi pa smo generacija, ki živimo v miru, zato prenašamo drugačne informacije na naše otroke. Rad bi bil dober zgled ter predal preprosta moralna načela kot so: spoštuj starejše, osnovni bonton, verjemi vase oz. vse, kar se odločiš, lahko dosežeš, ni problemov ampak so izzivi. Rad bi predal otroku zdrave meje do materialnih stvari in osebnih odnosov. Predal bi rad razumevanje povezave med informacijo, energijo in materijo. Svojemu otroku želim pustiti veliko svobode v razmišljanju in dojemanju resničnosti, naj živi svoje sanje. Vsaka generacija dela majhne premike. Verjamem, da je čas za večji premik in da otroci, ki so na svet prišli brez porodnih travm, lahko zgradijo prijaznejši odnos do narave in sočloveka.

Miomira Šegina

Za Našo ženo – objava september 2020

13.5.2020

OLYMPUS DIGITAL CAMERA