Teona Strugar Mitevska / Severna Makedonija, Slovenija, Francija, Belgija, Hrvaška / 2019 / 100 min /

Tradicija, s katero si je en spol vtrl pot k vrhu in z njega gleda na drugi spol kot na podrejeno vrsto, ima močno ozadje. Ženska, ki podira tradicionalne nepisane zakone, si zasluži posmeh in grajo. Predvsem kazen. Petrunija je s tem, ko je križ iztrgala reki iz objema, postala upornica, saj si križ, ki prinaša srečo, lahko po tradiciji prilasti samo moški. »Kaj pa jaz, si ne zaslužim sreče?« vpraša popa preganjano dekle, ki niti malo ni podobna kradljivki, obenem pa tudi ni versko obsedena. Bil je le trenutek plahe, nekontrolirane odločitve, ko se je za množico razgretih mladcev pognala v vodo, saj  je bil križ slučajno pred njenimi nogami.

Film so posneli v Štipu, majhnem makedonskem mestu, kjer se je omenjeni slučaj ne dolgo nazaj (2014) zgodil. Režiserka Teona MItevska v intervjuju pove, da jo je k snemanju spodbudila sestra, ki v filmu igra novinarko, predstavnico javnosti. Mediji resničnemu dogodku niso namenili nobene posebne pozornosti in jo je kot kratko šaljivo novico opisal nek rumeni tisk. Dogodek bi tako ostal neopažen, kar je povsem ustrezalo zagovornikom tradicije. A svet se spreminja, zato se mora spreminjati tudi tradicija. Režiserka pravi, da se zaveda dejstva, da smo vsi otroci nekih vzorcev in prepričanj, a da je treba najti pot kjer se srečata sodobnost in tradicija tako da si podata roko in ne meč!

Petrunija, brezposelna diplomirana zgodovinarka, na policijskem zaslišanju pove, da je ni zanimala zgodovina Makedonije in Aleksander Veliki, (nepojmljivo za policijskega komandirja), temveč kako bi se lahko komunizem lahko uveljavil v demokratični družbeni ureditvi. Še ena črna pika več, ki kaže na njeno nesporno intelektualno premoč nad povprečnim, ustaljenim vzorcem razmišljanja. Teona Mitrevska je sprejela izziv in je resnično zgodbo posnela tam, kjer se je zgodila s ciljem, da  bi morebiti s tem dosegla premik v glavah ljudi. Ne le ljudi iz province temveč tudi na sploh. To, da je Petrunijo odigrala odlična gledališka igralka Zorica Nuševa, ki ji je to filmski prvenec, je filmu dalo še posebno moč. Ne le da je Petrunija brezposelna, brez partnerja in preveč okrogla za današnja merila lepote, njen največji greh je, da je trmasta in prepričana v svoj prav. Zato reče: » Sem ženska, nisem idiot!« Njena drža –  mirnost, trdnost in inteligenca s katero odgovarja na napade policije, drhali in duhovnika spominjajo na Mahatmo Gandhia. Zato do konca filma pridobi spoštovanje vseh vpletenih v zgodbo, gledalcev filma pa še sploh.

Njen odnos z materjo pokaže, da so velikokrat prav ženske sužnje tradicionalne miselnosti iz čigavega objema se ne upajo iztrgati. Močno ujeta v splošno prepričanje v to kar je prav, po merilih province, mati ne vidi in ne dojame, da ima pred seboj hčerko na katero bi morala biti nadvse ponosna. Ker je neupogljiva in predvsem ima prav. Edina, ki je ne obsojata sta njen oče in prijatelj, ki postavi domnevo, da ljudje že tako ne moremo vedeti ali je Bog moški ali ženska, zatorej bi se lahko imenoval Petrunija.

Bog obstaja, ime mu je Petrunija je inteligenten film in je dosegel kar nekaj mednarodnih priznanj, predvsem pa je dosegel cilj: v Štipu se je, štiri leta kasneje in en teden pred premiero filma, ponovila zgodba z mlado žensko, ki iz reke na veliki praznik bogojavljenja reši križ. Tokrat se temu ni nihče čudil, še manj pa zgražal. A patrijahalna ureditev družbe ni omejena na makedonsko mestece Štip, zato je Petrunija predstavnica vseh žensk sveta, ki jim mesto v njem določajo moški.

Kot pravi režiserka Teona Strugar Mitevska, je korona čas, ki ni naklonjen kulturi, a kultura je tisto, kar plemeniti naš duh. Kaj je navsezadnje človek brez duha? Zato upa, da bo korono preživela kultura in tisti, ki jo ustvarjajo.

Film je nastal v makedonsko-slovensko-belgijsko-francosko-hrvaški koprodukciji.

Festivali, nagrade: Berlinale 2019 (nagrada ekumenske žirije, nagrada združenja nemških umetniških kinematografov); nagrada LUX; Motovun (nagrada FIPRESCI); Pulj (zlata arena za režijo v kategoriji manjšinska produkcija); Hercegnovi (nagrada za najboljši film); FSF Portorož (vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, nagrada Art kino mreže Slovenije); Sevilla (najboljša igralka); Dnevi avtorjev Benetke; Sarajevo; Zagreb; Liffe

 

Mimi Šegina, 18.10.2020

Komentiraj


Sponzorji in donatorji