Nekoč je živel pohlepen mož, ki je hotel iz vsega kovati denar. Najraje od vsega je imel kovance, ki jih je skrbno zbiral in skrival pred vsemi. Ljudje ga niso marali, a tudi njemu ni bilo mar zanje. Bil je osamljen, a se je tolažil, da mu ne bo nič hudega, dokler ima svoje cekine … Jeseni je hodil v gozd nabirat gobe, a kamor je stopila njegova noga, je v gozdu nastala puščoba. Pohlepni mož je kar vriskal, ko je zagledal kakšnega turka, marelo ali jurčka. Koš je imel že čisto poln, a z nabiranjem kar ni mogel prenehati.  Najraje je nabiral lisičke, ki jih je bilo iz leta v leto manj.

V najglobljem objemu gozda je stal star kostanj. Njegovo deblo je bilo tako debelo, da bi ga pet ljudi komaj objelo. Pohlepni mož se je domislil, da bi poleg gob nabral še kaj kostanjev, ki bi jih na trgu dobro prodal. Bilo je že proti večeru, noge je imel utrujene in križ ga je bolel, a ni bilo časa, da bi mislil na to. Hitel je, da bi prispel na cilj še pred mrakom. Po nekem času je zagledal stoletni kostanj – bil je poln plodov in veliko jih je že ležalo po tleh. Takoj se je lotil dela: ko je našel bodečo kostanjevo ježico, jo je stisnil s čevljem ali gorjačo in kostanji so skakali ven, kot bi jih izstrelil. Z delom se je tako zamotil, da ni opazil gozdnega škrata, ki je, skrit izza debla, opazoval njegovo početje. 

Škrat se je spomnil, da je prejšnjo jesen zaradi pohlepnega moža gozd ostal brez gob. Zato  je moral škrat potovati po gobje trose zelo daleč, v oddaljeni sosedni gozd, kamor še ni stopila človeška noga. Ko pa je škrat videl s kakšno ihto mož klati in pobira kostanje, se je v njem začela kuhati jeza. Najprej mu je prevrnil košare, da so se gobe raztresle in se skotalile globoko v grapo. Potem je z majhnim nožkom prerezal vrečo, ki jo je mož vlekel za seboj. Bolj je mož tlačil kostanje v vrečo, več jih je skozi luknjo priskakljalo ven. Ker je mrak že nekoliko zajel gozd, mož tega sprva ni opazil, a se mu je nazadnje zdelo čudno, da je vreča, ki jo polni, vedno bolj prazna. Ozrl se je in za seboj zagledal razmetane gobe in kostanje. »Joj, joj, je besno zatulil! »Le kdo je to naredil?«

»Jaz!« je pogumno odgovoril škrat. »Preveč si požrešen in nikoli nimaš dovolj ne gob, ne kostanjev, ne cekinov! Še žal ti bo, ker si tak!«»Kaj boš ti meni govoril, škrat ušivi, jaz že vem, koliko je zame dovolj!« je zamahnil z gorjačo proti škratu, da bi ga zadel.

Škrat je majhen in tak udarec bi ga sigurno ubil, a na srečo ima škrat hitre noge in spretne roke – v hipu se je povzpel na kostanj in z varne razdalje gledal pobesnelega moža. Ni ga bilo strah, pravzaprav se je zabaval, a mu je hotel dati lekcijo o lepem obnašanju. Pritisnil je svoja drobna usta na kostanjevo deblo in nekaj zašepetal. Stari kostanj se je zbudil in močno potresel svoje veje. Na moža so se usule težke bodeče ježice – neodprti kostanji, ki so ga popikali in popraskali do krvi. Mož je zatulil od bolečine in jeze, zacepetal od nemoči in urno stekel stran. Komaj je še slišal škrata, ki mu je zavpil v slovo: »Nikoli več ne pridi v ta gozd, nikoli!«

Pohlepni mož se je postaral in oslabel. Za vsako uslugo, ki mu jo je kdo naredil, je moral plačati. Mož je prišel k pameti šele takrat ko mu je zmanjkalo cekinov, a je bilo že prepozno. Osamljen in zapuščen bi umrl od lakote, če ne bi bilo gozdnega škrata. Ta se je pohlepnega moža dobro zapomnil. Kljub vsem njegovim napakam, se je škrat odločil, da mu pomaga. Staremu možu je na skrivaj prinašal tisto, kar je našel v gozdu: jagode, borovnice, šipek ali kostanje. Zdaj je bil mož vesel še tako malega darila, saj je vedel, da si ga ni zaslužil. Še najbolj pa si je želel lisičk, a njih ni bilo več. Kako mu je bilo zdaj žal, da je tako pohlepno pobiral vse, kar je našel v gozdu! Tu pa tam mu jih je škrat vseeno prinesel, a kdo ve, kako daleč je moral iti ponje!? V zahvalo mu je mož pustil košček sira ali kruha, če ga je le imel. Ko je mož umrl, so na njegovemu grobu zrasle lepe, rumene lisičke. Gotovo veste, da je pri tem imel svoje prste gozdni škrat.

Miomira Šegina, Svetlana

Poslušate lahko posnetek zgodbice na:

 https://soundcloud.com/mimi-segina/nikoli-ne-poberi-vsega