Mavrični šal

Zgodilo se je tako davno, da smo čisto pozabili… Svet je bil pisan in vesel dokler se nekega dne niso začeli prepiri. Zanetile so jih barve, ki so začele med seboj neusmiljeno tekmovati. Rdeča barva je rekla: »Kako sem lepa, kot kri rdeča, kot jabolko sladka, kot ogenj vroča!« Rumena se je takoj oglasila: »Kaj še! Mene poglejte! Svetim se kot sonce in še bolj, kot samo zlato!«  »Kaj, kaj?« se je vznemirila zelena. »Nič ni lepšega od zelenih travnikov in polj. Listje v vseh odtenkih zelene, nam daje zrak in življenje!« »Pod nosem se obrišite! Najbolj mogočna sem jaz, modra! Nebo je modro, reke in morja so modra, celo naš planet se imenuje Modri planet!« Barve so se napihovale, prerekale, godrnjale in sikale, da si je sonce zamašilo ušesa in zavpilo: »Dovolj! Tega ne morem več poslušati! Veter, prijatelj, nemudoma se odpravi na zemljo, zapihaj in pobriši vse barve, kar jih je!« In veter se je spustil kot orkan, razmetal je rože in listje, razburkal morja in pretresel hiše, da je izbrisal vse barve. Ko so se ljudje zbudili, prestrašeni od hude noči, so videli, da barv ni več.  Svet je postal siv in žalosten. Deklica Marjetica je bila tako nesrečna, da ni mogla spati.  Od nekod je slišala peti slavca. Pel je tako čudovito, da ga je poslušala vsako noč. Mama je opazila, da je Marjetica utrujena, okoli oči so se ji zarisali temni kolobarji. Zaskrbelo jo je: »Kaj se dogaja s teboj? Ali po noči nič ne spiš?« Marjetica ji zaupala, da vsako noč posluša slavca in zato ne more zaspati. »Potem zapri okna! Otroci morajo spati, da bi bili zdravi,« ji je rekla mama. A nič ni pomagalo, Marjetica se je brez spanca premetavala v postelji in pogrešala slavca in njegovo petje. Pomislila je: »Ko bi jaz lahko tako pela, bi bila najbolj srečna deklica na svetu!« Naslednjo noč je vstala in znova odprla okno. Na polici je stal slavec, jo gledal in tako pel, da je razumela, kaj ji govori: »Če dobiš od sonca mavrični šal in si ga daš okoli vratu, boš pela še lepše kot jaz.«

Marjetica je komaj dočakala jutro in se takoj napotila k soncu: »Sonce, lepo, lepo te prosim, ali bi mi dalo mavrični šal? Rada bi pela in razveseljevala ljudi, to si želim iz vsega srca!« Sonce je bilo tiho. Marjetica je prišla tudi drugo jutro, bila je vztrajna, a sonce se ni zganilo. Šele tretje jutro se je sonce oglasilo: »Ker je tvoja želja dobra in iskrena, se bo izpolnila, a samo, če ti barve obljubijo, da se nikoli več ne bodo prerekale in tekmovale med seboj.« »Prav!«, je zaklicala deklica in se takoj podala na pot do vseh stvari, ki so nekoč imele barvo in so se tega še spominjale. »Rdeča oglasi se, prosim.« »Ja?«, je vzdignila glavo brezbarvna vrtnica. »Prosim te, obljubi, da se ne boš več kregala z drugimi barvami, le tako mi bo sonce naredilo mavrični šal…«  »Obljubim,« je rekla nekoč rdeča vrtnica, »saj sem imela dovolj časa, da sem uvidela, kako neumno početje je bilo to.« In je Marjetica šla od rumene do oranžne, vijolične, modre, zelene in, glej, vse barve so za trdno obljubile, da se ne bodo več kregale. Sonce je to poslušalo in se zamislilo. Ko je Marjetica prišla k soncu, ji je reklo: »Naj bo – barve vrnem na svet, vendar ne bodo več govorile. Tako bodo vsaj brez težav obljubo držale.« Sonce je poklicalo dež, da je umil zemljo in obudil barve v vsej njihovi lepoti. Na nebu se je prikazala prelepa mavrica, ki so jo vsi občudovali. Najbolj pa Marjetica, ker je tudi sonce držalo obljubo in ji spletlo mavrični šal. Zvečer  si ga je ovila okoli vratu in je skupaj s slavcem zapela najlepšo pesem, kar jih je na svetu: o miru in prijateljstvu. Ljudje so ju poslušali in se veselili življenja zaradi barv, končanih prepirov in kar tako – zaradi veselja samega.

Mimi Šegina november, 2020

 

Komentiraj


Sponzorji in donatorji