Ejti Štih, Slike in zgodbe

Bil je to čas, ko je Zemlja gorela v ognju in se je bilo treba priklanjati nebu za vsako kapljo vode. Takrat, mnogo pred časom prvih ljudskih hord, ki so čakale na Prometejev prihod, je živela ona – Eva. Njena koža, še rjava od prsti iz katere je bila narejena, je žarela v ognju in postala to, kar je bila – boginja. Iz oči je k Stvarniku švignilo njeno neizgovorjeno vprašanje: Bom večno sama?  Bog se je dobrohotno nasmehnil in ji dejal: Ustvarjena si, da ustvarjaš. Naredi, kar potrebuješ!

Pod levo dojko si je segla globoko, pod utripajoče srce, in potegnila na plan najkrajše rebro. Iz njega je ustvarila bitje – Adama. Videla je daleč v čas, ki še pride, ko jo bo nekoč hotel pokoriti in ukrotiti, kot divjo žival. Videla je svojo usodo, a se je ni ustrašila. Stvari se, prej kot slej, postavijo na svoje mesto. Tako sta prva ženska in prvi moški pogasila veliki ogenj in priklicala vodo na Zemljo.

Stvarnik je ustvaril Zemljo, onadva pa življenje.

Njeno rebro, Mimi Šegina

Komentiraj


Sponzorji in donatorji