Jeziki so bistveni del dediščine človeštva, jezik je za ljudstvo in narod temeljnega pomena in je bistveni del kulture. Leta 1999 je Unesco je razglasil 21. februar za mednarodni dan maternega jezika in je tako želel opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti. Kaj razumemo pod oznako materni jezik? Materni jezik ali materinščina je jezik, ki se ga v zgodnjem otroštvu običajno naučimo kot prvega in se v njem najlažje izražamo, zato ga imenujemo tudi prvi jezik. Lahko pa ima človek glede na življenjske okoliščine tudi dva materna jezika, prvega in drugega.
Jezikovna različnost v EU (24 uradnih jezikov) je dejstvo in sodelovanje z drugače govorečimi postaja naš vsakdanjik. Eno izmed vodilnih načel EU je, da naj bi vsakdo poleg maternega govoril še vsaj dva tuja jezika. Na območju Slovenije je slovenščina večinski materni jezik, na narodnostno mešanih območjih pa pogosto tudi tamkajšnji jeziki (italijanščina, madžarščina). Za nekatere prebivalce Slovenije pa so pogosti tudi drugi slovanski jeziki (hrvaščina, srbščina …). V Sloveniji na šolah ponujajo pouk tujih jezikov, večinoma angleščine, nemščine, francoščine, španščine in drugih evropskih jezikov, medtem pa je uvajanje pouka jezikov (kot izbirnega predmeta) priseljenskih narodov iz naših sosednih novonastalih držav bolj izjema kot pravilo.
V Sloveniji je več kot 40 materinščin
Registrski popis prebivalstva, ki ga Statistični urad Republike Slovenije po novem izvaja med prebivalstvom, ne omogoča več pridobivanja podatkov o materinščini. Zadnji podatki so tako iz leta 2002 in takrat so v Sloveniji zabeležili več kot 40 različnih materinščin: blizu 88 % prebivalcev Slovenije je takrat izjavilo, da je njihova materinščina slovenski jezik; več kot 8 % prebivalcev Slovenije je kot materinščino navedlo enega od jezikov narodov nekdanje Jugoslavije; 0,6 % prebivalcev Slovenije se je opredelilo, da je njihova materinščina italijanščina (3.762 govorcev) ali madžarščina (7.713 govorcev), torej eden od jezikov narodnih manjšin v Sloveniji; za 0,2 % prebivalcev Slovenije je bila jezik njihovega domačega okolja romščina (3.834 govorcev); za 0,1 % prebivalcev Slovenije je bila materni jezik nemščina (1.628 govorcev); približno 3 % prebivalcev Slovenije pa na to vprašanje niso odgovorili.
Ko pa gre za vprašanje znanja tujih jezikov pri nas, je angleščino (po podatkih iz Ankete o izobraževanju odraslih za leto 2011) govorilo 65 % odraslih oseb (18–69 let), v starostni skupini 35–49 let pa 67 %. Sledili so nemški (48 %), italijanski (14 %), španski in ruski (6 %) ter francoski jezik (5 %); 81 % odraslih je odgovorilo, da obvladajo kak drug tuji jezik (to je bil predvsem nekdanji srbohrvaški jezik).
V tem kontekstu je zanimiv vpogled v študijo o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo – Priseljenci (iz leta 2007, uredil Miran Komac), ki se loteva položaja manjšin in še posebej »novih« narodnih manjšin. Slednje so nastale po odcepitvi Slovenije od SFRJ in po številu močno presegajo število manjšinskih skupnosti (nemško, italijansko, romsko). Ozrli se bomo posebej na nekaj izsledkov s področja jezika.
»Ob upoštevanju, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina, razen na narodnostno mešanih ozemljih, in ob naraščajoči nestrpnosti med večinskim prebivalstvom ne preseneča dejstvo, da anketiranci znanju slovenskega jezika pripisujejo pomen ključnega integracijskega dejavnika. Jezik igra pomembno, pogosto tudi ključno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju etničnih skupnosti, tako narodov kot narodnih manjšin. Jezik je namreč »temeljni kazalnik etnične identitete, zelo vidna sestavina solidarnosti neke skupnosti« (King 1997: 493–4). Med oblikovanjem novih nacionalnih držav postane jezik pomemben dejavnik dokazovanja narodne samobitnosti, jezikovna politika pa ena ključnih državotvornih politik, saj pomaga ohranjati koherentnost in samosvojost naroda, ki ustanavlja nacionalno državo. V takšnih okoliščinah lahko jezikovne politike postanejo netolerantne, osredotočene na zavestno ustvarjanje jezikovnih razlik med narodom in preostalimi (jezikovno sorodnimi) etničnimi skupnostmi, ki sobivajo v nacionalni državi ali v njeni neposredni soseščini (Fisher 1999). Tudi slovenska jezikovna politika se je razvijala v kontekstu razlikovanja Slovencev in njihovega jezika od drugih narodov/jezikov, s katerimi so se Slovenci srečevali pri nastajanju slovenske nacionalne države (Roter 2003a). Jezik in jezikovna politika tako lahko postaneta tudi izvor (etničnega) konflikta. Kot opozarja Bostock (1997: 94), je lahko nepro-stovoljno opuščanje maternega jezika razlog za propad prilagajanja med različnimi etničnimi skupnostmi, ki sobivajo v državi.«(Petra Roter, Vloga jezika v integracijskem procesu)
V precepu med materinščino in slovenščino
Ker raziskava zaznava visok delež tistih anketirancev, ki menijo, da je znanje slovenskega jezika ključen integracijski dejavnik, lahko sklepamo, da anketiranci oziroma njihovi otroci govorijo slovensko, hkrati pa si želijo, da bi se njihovi otroci učili tudi neslovenskega maternega jezika svojih staršev. Čeprav je dom prostor kjer se najprej srečamo z maternim jezikom, so pri ohranjanju etnične in jezikovne zavesti prav tako pomembni prijatelji, sovrstniki, kulturna društva in pripadnost verskim skupnostim. »V raziskavi pa so tudi ugotovili, da anketiranci jasno zaznavajo tudi potrebo – ne le željo – da bi se otroci v šolah seznanjali s kulturo, zgodovino in jezikom neslovenskih etničnih/narodnih skupnosti, ki živijo v Sloveniji.« (Jezik v javni sferi, 330. stran)
Priseljenci se tako pogosto najdejo v precepu med željo po ohranitvi lastne identitete in željo po vključitvi v okolje v katerega so se priselili. Če razumemo versko opredelitev kot nekaj intimnega, kar ostaja v krogu družine ali verske skupnosti, je znanje slovenskega jezika lahko ključnega pomena za šolanje, pridobitev dela in razumevanje družbe v katerem se priseljenec giblje. Tako pogosto nov jezik, jezik večine, postane tudi prvi jezik priseljencev, še posebej druge in tretje generacije, saj te sčasoma izgubljajo stik z maternim jezikom. V kolikor zanemarimo možnost spletnega srečanja z matično domovino, je stik z maternim jezikom v novem okolju skrčen na družinske člane, morebitne enako govoreče prijatelje in občasna srečanja s sorodniki iz matičnih držav staršev. Najbrž se v podobnih dilemah najdejo tudi slovenski izseljenci v svojih novih domovinah.
Neprepoznano bogastvo kultur priseljencev v slovenskem okolju
V Sloveniji obstajajo številna društva manjšinskih in drugih skupnosti, ki se ukvarjajo z ohranjanjem kulturne tradicije le teh vendar je njihovo delovanje pogosto omejeno s pičlimi finančnimi sredstvi, ki so jim na razpolago. Več o tem lahko povzamem iz intervjuja (https://www.dnevnik.si/1042800224 ) z Biljano Žikić in Ireno Vujčić Pavlović iz srbskega kulturnega centra Danilo Kiš, ki pravita, da je denar Javnega sklada za kulturne dejavnosti edini redni vir državnega denarja za narodne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije, a je boren. Več kot nekaj sto evrov za projekt si ne morejo obetati. Moti jih, ker so pri konkuriranju za ta sredstva v istem košu organizacije zelo različnih velikosti in kakovosti. Zato so odvisni od donacij, prijav na pretežno evropske projekte in sredstev matične države, od katere pa dobijo približno toliko kot od slovenske. Opažata, da gre zakonska neurejenost z roko v roki z marginalizacijo srbskih umetnikov. Pravita, da kakovostna dela niso deležna recepcije in recenzij. »Poznamo dva odnosa, sovražni, to pomeni, da nas tukaj ne potrebujejo. In pokroviteljski, s čimer nam sporočajo, da ne znamo delati kakovostno in da nam bodo dali nekaj malega le zato, da izpolnijo formalne pogoje. To je razvidno iz načina podeljevanja sredstev. Manjšinskih umetnikov država ne jemlje resno,« je dejala Biljana Žikić. Na tej točki nismo daleč od stereotipov, s katerimi se še vedno srečujeta tudi sami. Pravita, da so določeni poklici, kjer se pripadniki narodov iz nekdanje Jugoslavije lahko uveljavijo. Na primer v športu, kulinariki, ročnih delih, a ne v sodobni umetnosti ali poeziji. »Družba našo skupnost dojema kot monolitno. A smo heterogena skupnost, tako statusno kot po izobraževanju, kulturnih preferencah. Ko smo na primer iskali prostor za delovanje, so nam govorili, naj se dogovorimo z vsemi 40 srbskimi društvi. Ampak mi imamo več skupnega z društvom bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan, Rogom in Metelkovo kot z zvezo srbskih društev. Etničnost je samo ena od naših identitet.«
V Sloveniji živijo priseljenci, ki prihajajo iz različnih jezikovnih in kulturoloških okolij, ki jih domače slovensko prebivalstvo dojema predvsem kot poceni in neizobraženo delovno silo. Vendar pa obstoj in delovanje številnih društev, predvsem kulturnih, priča o tem, da je med priseljenci precejšnje število izobraženih ljudi, ki so ustvarjalni na tak ali drugačen način. Njihovo delovanje je največkrat prezrto s strani uradne slovenske kritike in ostaja zaprto v ozkih krogih društev, prijateljev, znancev. Poskus, da bi se ta izoliranost presegla, je bil izid antologije sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji »Iz jezika v jezik«. Projekt je bil izbran na Javnem razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013-2014 in je bil realiziran v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev. Od več kot 120 prijavljenih avtorjev je bilo obravnavanih 92, v antologijo pa je vključenih 34 avtorjev, pripadnikov avtohtonih manjšin in priseljenskih skupin, ki pišejo tudi ali samo v svojih maternih jezikih. Antologija izpostavlja na enem mestu največje in najboljše literarne dosežke že uveljavljenih, malo manj uveljavljenih ali še neuveljavljenih manjšinskih in priseljenskih avtorjev. Glavna in odgovorna urednica antologije je dr. Lidija Dimkovska, pisateljica, ki piše v makedonskem jeziku.
Kontrola leta je edina radijska oddaja v jeziku narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Na prvem programu nacionalnega radia je na sporedu še oddaja Sami naši, namenjena priseljencem, a mora biti po zakonu prevedena. Na televiziji je jezike nekdanje Jugoslavije mogoče slišati v oddaji Naglas. S spremembo zakonodaje si na tem področju obetajo izboljšave, prav tako pri učenju maternega jezika.
Medtem ko je po nekaterih šolah v manjšem obsegu potekalo učenje tudi drugih jezikov nekdanje Jugoslavije, je na tem področju največ dosegla hrvaška skupnost, a s financiranjem matične države. Đanino Kutnjak, predsednik Zveze hrvaških kulturnih društev v Sloveniji, ki šteje deset društev, je zadovoljen s podporo Hrvaške, zato s financiranjem nimajo takšnih težav kot nekatere druge narodne zveze in društva.
Da bo sprememba zakonodaje prinesla izboljšave v kulturnem življenju, si obetajo tudi v drugih skupnostih. Tahir Maliqaj, predsednik Zveze kulturnih društev Albancev v Sloveniji, ki šteje 17 društev, upa, da bo to pripomoglo k ohranitvi kulturne identitete, kajti nikakor si ne želi poti v smeri asimilacije. »Od prostovoljstva se ljudje utrudijo, jezik pa se lahko skozi generacije pozabi,« je opozoril. Kljub temu poleg dejavnosti, povezane s tradicionalno kulturo, albanska skupnost organizira še okrogle mize, glasbene večere, poučevanje albanskega jezika, tiskajo revijo…
Na teh področjih je aktivno tudi društvo bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan, ki spada med najštevilnejše in najstarejše. Ustanovljeno je bilo leta 1992, ko so bili zaradi vojne v Bosni in Hercegovini izjemno aktivni na humanitarnem področju in pri vključevanju beguncev v družbo. Danes ohranjajo humanitarno noto, a so zelo dejavne tudi druge sekcije – folklorna, športna, dramska, literarna, glasbeno-pevska in video produkcijska. Društvo šteje okoli 150 članov. V bošnjaško kulturno zvezo Slovenije je včlanjenih devet društev.
Strpnost, spoštovanje in dialog
Čeravno je obstoj številnih priseljenskih društev dokaz želje po aktivnem povezovanju posameznikov v cilju ohranjanja maternega jezika, kulture in običajev svoje prvotne domovine, bi bilo po mojem mnenju za njihovo delovanje bolje, če ne bi bila tako razdrobljena. Nekatera društva se čez čas utrudijo in ugasnejo, največkrat zaradi pomanjkanja sredstev za izvedbo projektov. Delovanje priseljenskih društev podpirata predvsem Javni sklad za kulturne dejavnosti RS in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS vendar so ta sredstva skromna in razdrobljena. Tu so še sredstva Evropskega socialnega sklada ter razpisi EU, ki podpirajo posamezne projekte niso pa temelj na katerem bi društva gradila dolgoročne projekte. Pomemben premik v razumevanju in sprejemanju priseljencev se bo zgodil takrat ko bo njihovo ustvarjalno delovanje deležno večje medijske podpore in priznanja slovenske javnosti. Spodbujanje sovražnega govora in strahov pred drugimi in drugačnimi nikoli ni prineslo napredka, zato se moramo zavestno odločiti za strpnost, spoštovanje in dialog. Saj pri jeziku gre predvsem za slednje.
Miomira Šegina, 16.3.2018