Želim si, želim…

Angeli so smukali najfinejšo volno oblakov v čipkaste snežinke in jih stresali na zemljo. Vse je postalo belo: vasi in mesta, gozdovi in polja. Tišina in mir sta zavladala svetu. Skozi drobne razpoke v oblakih so k angelskim in božjim ušesom silili zvoki otroškega veselja: kepali so se, drsali, sankali in ves čas naštevali želje, ki jih bodo poslali k Božičku. Čez noč so se poredni nagajivci prelevili v pridne otroke, saj se ve, da le njim Božiček prinese darilo. Starši so vedeli, da je ta pridnost minljiva, a jih to ni motilo in so se skupaj z otroki veselili bližajočim se praznikom. »Želim si igrico, želim si novo kolo, motor, nov plašček, rdeče škorenjce… želim si čokoladnega palčka v človeški velikosti in še in še …« so se slišale mnoge, včasih nemogoče želje.

Angeli so gledali, poslušali in se čudili vsemu temu norenju, ki je zajelo staro in mlado. Luči so razsvetljevale bogato okrašene izložbe, ulice in mestne hiše. Cerkve so se svetile bolj kot po navadi in vse je prevzelo tiho pričakovanje božičnega večera. Angel modrih kril z zlatimi bleščicami je zamišljeno slonel nad nebesno špranjo. Senca žalosti je prekrila njegove oči in Bog je to opazil. »Povej, kaj te muči?« ga je vprašal Bog.  »Vsi se veselijo in hrepenijo po raznih rečeh, a jaz sploh ne vem, kaj je to želja. Rad bi vedel, čemu se ljudje veselijo, ko se tako vneto pripravljajo na gostijo, hitijo po trgovinah, zapravljajo dragocene prihranke, da bi v eni sami noči doživeli občutek izobilja,« je odgovoril angel in se otožno odmaknil v svoj oblak, da bi tam v miru premislil o teh nenavadnih rečeh.

»Hmmm, želje, želje! Mogoče bi se, tako za šalo, dalo kaj narediti,« je premišljeval Bog. Odločil se je, da bi v nebesih pripravili božično praznovanje z darili, bogato obloženo mizo in veselim cingljanjem kraguljčkov.  Ojej, kako so se tega razveselili angeli! Takoj so se lotili dela. Tisti najmlajši so bili zadolženi za peko piškotov iz lešnikov in cimeta ter pripravo slivovega kompota. Starejši pa so se lotili priprave ribjih jedi in jedi iz divjačine, orehove potice ter prekmurske gibanice … Zaradi vročih priprav na Božič v nebesih, je zemljo zalil topel dež. Živali v gozdu so začudeno zrle v nebo, pregnane iz rovov in lukenj, v katere je nepričakovano vdrla voda. Otroci so žalostno zrli skozi okna in gledali, kako sneženi možje nezadržno kopnijo, odrasli pa so se bali poplav in božično veselje je šlo po zlu. Prav zares je splavalo po vodi. Angeli so, rdečelični in veseli zaradi bližajoče se gostije, na ljudi nekoliko pozabili. Bog pa ni spal, našpičil je ušesa in se globoko zamislil. »Mogoče ideja o nebeški gostiji ni bila najboljša,« ga je zaskrbelo. Povabil je vse angele k mizi, od katere je tako lepo dišalo, da bi se lačni najedli od samih vonjav: srnja pečenka z gobicami, kurja juha s kurkumo, paradižnikov golaž z njoki, palačinke na sto načinov in še in še. Angeli so zavihali nevidne rokavčke, si pripeli prtičke pod brade in se lotili dela. Po nekaj zalogajih, ki so jih nesli v usta, jih je začelo črvičiti v trebuhih. O joj, telesa nevajena hrane so se uprla in angeli so dojeli, da je bil ves trud zaman – vseh teh dobrot niso mogli zaužiti! Angeli so spoznali, da je z željami treba biti previden, zmeren. Takrat jim je Bog namignil in pokazal na zemljo, kjer so človeške ovčice zrle v nebo in čakale na sneg in Božička. Kaj jim je bilo storiti drugega, kot da so vse pripravljene dobrote zavili v darilne pakete in jih razdelili v domove za otroke in ostarele, v javne kuhinje in najbolj temne kotičke zemlje, kjer je beda jemala ljudem upanje in veselje do življenja. Dež je ponehal, sneg je znova pokril tla in veselo pričakovanje božičnega večera je združilo ljudi v petju in iskreni veri v dobro in resnico, ki nikoli ne umreta.

Od takrat pa velja rek, da je neka hrana tako dobra, da bi jo še angelci jedli, če bi le ritke imeli!

Miomira Šegina

 

 

2 Komentarjev do sedaj.

  1. Nives says:

    Čudovita zgodba. In poučna.

Komentiraj


Sponzorji in donatorji