Zanimiva knjiga, ki je izšla 2015. leta, a kar v njej zapisanega velja še danes. To bi nas moralo zaskrbeti …
Ženske moč zelo zmede, a zmede tudi moške. Ženska moč ni nekaj, po kaj se odpraviš in pridobiš, ampak je od nekdaj v nas. Nekaj je, čemur ne dopustimo vzkliti… Ustvarjene smo za nekaj, do česar se ne znamo dokopati. Naučili so nas odpora do moči mogočnih žensk, nam vcepili sumničavost do njih, zato jih težko sprejmemo. Njen ključ, njena točka dostopa, njen čudež je ljubezen. Tu smo, da ljubimo. Ljubezen prežene strah. Dopustimo si začutiti to notranjo moč, saj je kanal, skozi katerega privre na plan ljubezen do vsega človeštva…
Starost nas odbija, ker nas odbija zrelost, ker nas odbija odgovornost. Trideseta so čas, ko moramo odrasti, sprejeti odgovornost do skupnosti in družine. Štirideseta leta pa so čas, ko vse to obvladamo in dosežemo mojstrstvo. V petdesetih letih bi morale sijati. Ljudje v petdesetih so kot močno vino. V šestdesetih in sedemdesetih letih bi poleg tega, da sijemo, lahko učile mlajše, kako naj naredijo to, kar smo naredile mi.
Današnji svet je uglašen z moškim razmišljanjem in strukturiranjem in tako je že tisoče let. Agresija, sila, prevlada in nadzor so v osrčju naših družbenih dogovorov. Organizacija, tehnologija in racionalna analiza vladajo temu predolgemu dnevu. In ves ta čas ženska načela nenasilja in predaje, intuicija, nege in zdravilstva potisnjena ob stran. Pozabili smo na moč nežnga dotika. Skozi tisoče let so rodu za rodom počasi, a trdno vcepili v glavo, da je žensko načelo nesmiselno. Tako v moških kot v ženskah je postalo manjvredno, in če se kdaj poistovetimo z njim, nas hitro navda občutek sramu. Dobrodošlo je bilo v postelji in pri vzgoji otrok, drugam pa ni sodilo. Počasi smo ga utišali in razvrednotili. Še vedno se je oglašalo, slišal ga ni nihče več.
Ženske je doletela ena najbolj pretanjenih, zahrbtnih zarot. Lažno in na novo so spisali tisoče let zgodovine, ker so iz kolektivne zavesti hoteli izbrisati dejstvo, da moški niso vladali od začetka časov. Šele novejši arheološki dokazi kažejo na dvajsettisočletno obdobje, ko so moški in ženske enakovredno sobivali, ne da bi en spol vladal drugemu. Zemlja je takrat brstela. Tako imenovane ženske lastnosti, kot so sočutje, nega in nenasilje, so bile značilne kako za moške kot za ženske in predstavljale so najvitalnejše prvine družbenega ustroja. Ženske so častili in jih spoštovali kot svečenice in zdravilke. Skozi sočutno povezavo med zemljo in duhovnim svetom smo zdravili drug drugega. Nato pa smo zašli in boginja si je nadela masko…
Moški v naši družbi so razvajeni, saj jih lažje častimo, namesto da bi jih spoštovali.
Prevod Nine Vidrih.