Liharda Kamenska (nemško Hildegard von Stein), koroška plemkinja in svetnica, * okoli 910, † 5. februar, verjetno leta 985 ali pozneje, Kamen v Podjuni. Po Slomšku je živela nad 100 let, v Kamnu v Podjuni. Je zgodovinska osebnost, ki verjetno izvira iz iste rodbine kot sveta Ema Krška. Kot dobrodelna mila mati Slovencev in kot Bavarka je bila sprejeta kot svetnica in z njo je povezana ljudska šega metanja štručejev oziroma kržejev.
Njen sin, sveti Albin, je bil zadnji škof v Sebnu in prvi škof v Briksnu na Južnem Tirolskem.
Knjiga Regine Schaunig, Liharda Kamenska, grofica revnih, zgodovinski roman, Mohorjeva, Celovec – njeno življenje in prispevek za Slovence: prinesla je kruh, prej so poznali le kašo, bila je blaga in odločna v želji po blagem širjenju krščanstva v Karantaniji, kjer so častili staroslovanska božanstva. Stare praznike je prepletla s krščanskimi, da so se ti prijeli.
Izhajala je iz bogate plemiške rodbine Aribonov in bila poročena z grofom Albuinom. Odrasla je v samostanu in je dobila nalogo, da po poroki z Albuinom širi krščanstvo med navadno ljudstvo. Gradila je sirotišnice, cerkve in hospice zato jo imenujejo usmiljena mati Slovencev. Čeprav ni bila kanonizirana za svetnico, je v ljudskem izročili častijo kot svetnico. Vsako leto 5. februarja na dan njenega spomina, se v Podjuni ohranja običaj metanja majhnih krušnih hlebčkov (krželji ali štručeji) v spomin na njeno dobroto in skrb za uboge. Liharda Kamenska je simbol dobrote in odgovornosti do skupnosti.
Še nekaj zanimivega: je ena prvih žensk na slovenskem prostoru, za katere imamo zapise, da je:
-razpolagala z lastnim premoženjem
-samostojno darovala zemljo, cerkve in zavetišča
-nastopala kot pravni subjekt, ne le kot »žena nekoga«.
V 10. stoletju je bilo to izjemno opazno, zato se je v zgodovinskem in ljudskem spominu utrdila kot simbol ženske samostojnosti. V frankovskem in bavarskem pravu so ženske lahko dedovale, upravljale doto, po moževi smrti povsem samostojno razpolagale s premoženjem. Liharda izstopa po tem, da je njeno delo in življenje dobro dokumentirano, ne ker bi bila prva ali edina s temi pravicami. Njen posebni prispevek je bil, da je bila zgodnji primer ženske ekonomske in moralne avtoritete, ker ter je postala vzor, ne le lastnica premoženja in je svoje premoženje namenjala skupnosti, ne le rodbini.
Zakaj ženske podobne Lihardi izginejo iz zgodovinskih zapisov? Ker so zgodovino pisali moški in to so duhovniki, kronisti, uradniki in ti so za pomembne šteli le vladarje, vojne, meje in pogodbe. Skrb, dobrodelnost, lokalni vpliv (kjer so ženske pogosto delovale) so veljali za drugorazredne teme. Njeno ime ohranja cerkveno izročilo, akademska zgodovina jo pogosto spregleda. Ženske iz vidnega polja zgodovine izginejo brez spektakla, ker ima zgodovina rada bitke, drame, preobrate, Liharda pa je gradila, skrbela in darovala.
»Jezus je rekel: Bogataš je na svetu le zato, da dela dobro in skrbi za izravnavo, s tem ko od svojega imetja daje ubogim. Smisel življenja ni v tem, da ima nekdo več kakor drugi, marveč v tem, da eden daje drugemu, tako se lahko vsi, brez izjeme, veselijo.« Liharda Kamenska, grofica revnih, R. Schaunig
2.2.2026