Mladinsko gledališče je praznovalo častitljivo 70. obletnico obstoja in se je iz pionirskega-mladinskega teatra razvil v alternativno gledališče z osebno ustvarjalno noto. Ko rečem osebno ne mislim samo na teme, ki jih obravnavajo, temveč predvsem na način kako to počnejo.
Časi piscev dramskih tekstov so mimo, klasiki so se izpeli, še najboljši so padli pod pezo današnjega časa.
Režiserji ne potrebujejo več piscev besedil, ker so večinoma sami idejni snovalci igre, ob tem pa igralci postajajo aktivni soustvarjalci predstave, ki ideji dajejo meso in kri. Za to igralka, igralec potrebuje precejšnjo mero poguma, kot tudi odprtega duha, ker le tako čezmerna telesnost dobi smisel. Predstava Inkubator je odziv Oliverja Frljiča na svetovne vojne razmere v katerih sodelujemo kot nemi opazovalci, čakajoči na tisto, kar ima priti. Nad tem, da odgovorni vodje masakrov nad civilisti v Gazi ostajajo nekaznovani in za svoja dejanja ne nosijo nobenih posledic, se moramo zgroziti. A zgražanje ni dovolj, zla dejanja je treba obsoditi in zatreti, če človeštvo še hoče poznati pomen pravice in človečnosti. Letargija, ki nas je zajela v odnosu do nesreče drugega, se nam vrača kot bumerang in z vsakim dnem se soočamo s še večjimi apetiti brezkompromisnih zavojevalcev. Z njimi delati kupčije je igrajčkanje s časom, saj zanje ne velja nobeden dogovor in nobeden razumen premislek.
Ko si v Inkubatorju ustvarjalke in ustvarjalci dovolijo skrajnje prestope meja telesnega in psihičnega, preizkušajo svoje in tudi meje gledalstva. Vsak bo razumel sporočilo po svoje, razveseljivo pri vsem tem je, da ekipa vztraja pri pogovorih s publiko in ta postaja vedno bolj medgeneracijska in vedno bolj odzivna. Morda s(m)o odrasli predolgo spali v inkubatorjih lastnega ugodja ne da bi opazili kako nas to ugodje dela neobčutljive za svet zunaj. Kaj bomo storili, ko ugasne elektrika, ko se izklopijo telefoni in bo laž enaka resnici?
Vendar ta svet ni bil nikoli samo črn. Občutki za lepo, iskreno, pogumno in pametno ne smejo umreti, ne smejo se izbrisati iz zavesti. Zato si želim zasuka v smer, da bi znova dobili krila in spoznali čemu smo se, v vsem tem času pehanja za več, odpovedali. Zlo ni usoda, je le izbira, zato izberimo dobro.
Miomira Šegina
23.1.26