Kdo mi je ubil očeta? Ėdouard Louis
Ne vem, če se tudi vam tako zdi, a volitve so zame maškarada v kateri se zaljubljenci v moč in oblast presedajo iz stolčka na stolček. Naredijo vse, da si osmislijo lastno udobje, ljudem pa sporočajo: ničvredni ste, lenuhi, nesposobneži, socialna smet s preveč pravicami. Še tisto malo denarja, ki ga imate, si ga ne zaslužite, zato nam ga dajte brez ugovora. Ne bomo jemali bogatim tam, kjer ga lahko vzamemo vam. Lačni ste? Kosti za glodanje je več kot dovolj: neželeni migranti, tuji delavci, ženske, izbrisani, reveži, bolniki, zasvojenci – pojejte se med seboj, da si mi ne mažemo rok.
» … vladajoči se lahko pritožujejo nad levičarsko vlado, lahko se pritožujejo nad desničarsko vlado, vendar jim vlada nikoli ne povzroči težav s prebavo, vlada jim nikoli ne uniči hrbta, vlada jih nikoli ne požene k morju. Politika jim ne spremeni življenja ali pa ga zelo malo. Tudi to je čudno, da namreč oni delajo politiko, politika pa na njihova življenja skoraj nima vpliva. Za vladajoče je politika najpogosteje vprašanje estetike: način, kako mislijo, kako gledajo na svet, kako si izoblikujejo osebnost. Za nas pa je pomenila živeti ali umreti.
Hollande, Valls, El Khmori, Hirsch, Sarkozy, Macron, Bertrand, Chirak. Zgodba tvojega trpljenja ima imena. Zgodba tvojega življenja je zgodovina teh ljudi, ki so prihajali drug za drugim, da te potolčejo. Zgodba tvojega telesa obtožuje politično zgodovino.«
Mimi Šegina, 11.3.2026