V Tuzli, kjer sem preživela otroštvo in zgodnjo mladost, smo imeli osnovno šolo z imenom Amalija Lebeničnik, a šele letos sem spoznala, kdo je ta ženska.
Prvi Slovenci so začeli prihajati v Tuzlo že pred 120 leti, in sicer kot strokovnjaki, ki so delali na različnih področjih, še posebno v rudnikih. Ko so rudarji rudnika Kreka leta 1919 stavkali, je uprava rudnika z lažnimi obljubami uspela iz Slovenije pripeljati 200 rudarjev. Ti so se takoj pridružili stavki rudarjev Kreke in so aktivno sodelovali v vseh strukturah rudnika, v prihajajočih težkih časih pa so se z ramo ob rami s pripadniki drugih narodov borili za svobodo in človekove pravice. Med najzaslužnejšimi je bila družina Lebeničnik, Amalija in Andrija Lebeničnik. Amalija Lebeničnik, rojena Drolec, iz Zagorja ob Savi, je vse svoje življenje posvetila boju za pravice delavcev, za socialno demokracijo, kakor tudi boju proti fašizmu, ki se je v 40-tih letih širil po Evropi.
Kot pravijo izdajatelji njene biografije, Slovenska skupnost Tuzla, so želeli obeležiti pomen in ohraniti spomin na Amalijo Lebeničnik, hrabro in ponosno žensko, sodelavko Rose Luxemburg, Slovenko, ki je svojo življenjsko pot začela v rudarskem kraju Loke v današnji občini Zagorje ob Savi, zadnji del svojega življenja je z može in sinom preživela v Tuzli. Vsi omenjeni so dali svoja življenja za boljšo prihodnost, ne samo Tuzle, temveč tudi BiH in Slovenije.
Rojena je bila 20. maja 1879. v revni družini in se je poročila zelo mlada. Z možem Andrijem Lebeničnikom, ki je bil rudar, sta odšla sprva v Nemčijo, kjer je postala aktivna članica socialdemokratske stranke, a jo je po veliki ekonomski krizi 1912 javno kritizirala in sodelovala v demonstracijah v Essen-Barbenu. Leta 1918 je, kot poslanka, odšla v Berlin na ustanovni kongres Komunistične partije Nemčije. V Tuzlo sta z družino prišla leta 1924. kjer je nadaljevala z revolucionarnim delom in se kasneje vključila v partizanski boj. Amalija je rodila sedem otrok in je bila do svoje smrti politično aktivna. Bila je ustreljena 4. februarja 1942 skupaj s sinom Andrijo. Zadnje noči pred streljanjem so Amaliji dovolili biti s sinom. “Sin, ko te popeljejo, stisni zobe, bolečina ne traja dolgo. Sekunda in – konec! … Ne sramoti matere, ko dvignejo puške!” Preden so ustrelili njo, je vzkliknila: “Streljajte izrodki, streljali bodo tudi tovariši v vas. Naj živi revolucija!”
Po letu 1992 so sva imena tuzelskih osnovnih šol spremenjena, tako šola Amalije Lebeničnik nosi danes ime OŠ Slavinovići, danes pa ena tuzelska ulica nosi njeno ime.